Osebna izkušnja s sobotne preizkušnje Dust Lust Southwest. Kar tako, na horuk in s precej čudnim, a posrečenim kolesom.
Lanskega prvega sem izpustil oziroma se na trasi pofočkal s fotoaparatom. Tokrat me je pičilo, da bi šel na Dust Lust. Na jugozahodnega. Ne pomnim več niti, kdaj sem odpeljal kakšen mtb maraton. Fizično je napor po makadamih podoben, le tehnike je manj. A nič ne de. Privlačnost makadamkanja je podobna, kot je bila zame na začetku pri krosu, spustu, paralelnem slalomu … Nekaj novega pač. Je treba poskusit. Če pripravljenost je ali pa je ni.
Kolo
Naposled se je pojavilo celo idealno kolo, s katerim bi lahko odpeljal testni džojrajd. A takrat sem bil že v zadnji fazi sestavljanja grdega račka, frankenbajka. Nekateri poznate zgodbo mojega starega jeklenega trdaka z deli, ki se nabirajo že skoraj četrt stoletja. Že vrsto let je tudi brez prestav. Spremlja me po mestu, tudi kakšen maraton je že odpeljal, pa za prevoz in zabavo je z menoj tam, kjer ne bi rad bil v skrbeh za kaj dražjega, naprimer na morju. Tudi ukradli so mi ga že, pa je našel pot nazaj v domačo štalco.
Frankenbike, foto AD
Za to priložnost je dobil krmilo špecjalke. Z 2,4 palca širokimi plašči in starimi vzmetnimi vilicami za cestne ali ciklokrost puriste pogled nanj ne more biti prijeten. A zlodej se presenetljivo lepo pelje in za 100 km traso Dust Lusta je bil odličen. Ne najhitrejši, a odličen – bog ne daj, da bi se z njim lotil 170 km, verjetno bi me ujela tema.
V glavnem – za tole ne rabiš novega kolesa.
Pa gremo
Ne le temno, tudi kar sveže je bilo zjutraj na štartu na Viču. Kakih 5, 6 stopinj. Pa sem se lepo ogrel in se odločil za lahko verzijo oblačil: volnen kratek dres, rokavčki, kratke hlače z “grelci” za kolena, XC čevlji brez galoš, malo toplejše rokavice.
Dokler sem s pogonom 32 x 16 na 100+ obratih na minuto po Barju še držal skupino, me ni moglo zazebsti. Potem je malo zagrizlo v vseh dvajset prstov, a na vzponu proti Krimu ni bilo več teh skrbi. Malo prva (v stoje), malo druga (v sede), pa sva z Bobijem, ki je užival na Specovi Sekvoji, celo prehitevala. A vseeno ne bi rekel, da je singlespeed na vzponu prednost. Tudi v soncu smo bili kmalu.
Rakitna: Če imaš tako torbo, ne moreš biti lačen
In gor in dol in gor in dol po razgibani trasi. Tudi na hitrih spustih mi za poganjanje hitro zmanjka. Ne bom ugibal o deležu makadamskih cest in tistih slabših, ki si tega imena niti ne zaslužijo, a bil je velik. Enoslednic pa ni bilo prav veliko, morda lahko omenim lepo turistično pentljo okoli izvira Ljubljanice na Močilniku. Saj je bilo na štartu veliko gorskih koles, a če bi bilo singlov več, gotovo ne bi bilo prav ciklokros/makadamski druščini. Pa še kakšno kolo je bilo vmes, ki je bilo še bližje cestnemu. Picibicijevega Uroša, ki se je na 170 km zagnal (in preživel) na fiksiranem kolesu s čisto tankimi gumicami, pa tako ali tako ne morem šteti v nobeno kategorijo, razen med norce.
V osebno veselje mi je, da nisem veliko zaostal za svojim čisto čez prst postavljenim ciljem, da bi rad bil v cilju po petih urah, torej s povprečno hitrostjo 20 km/h. Hvala Bobiju za sodelovanje in potrpljenje. Sva se hecala tudi na račun šlepanja v slogu Petra Vesela in Ivonne Kraft, a ni bilo treba. Pa sestopil sem šele čisto pred koncem, na najbolj strmem vzponu dneva na Šišenski hrib …
Na koncu razmišljam, da s ciklokros / gravel kolesom ne bi bil dosti hitrejši. Zagnal bi se in kje skuril … Takle bajsast singlespeed pa te pred tem lepo varuje in na vzpon vedno prideš nasmejan in spočit.
Fiksirani pilot Uroš
Kr neki?
Ideja Dust Lusta gre kakšnemu puristu iz cestnih ali mtb vrst lahko na živce, češ da je “kar nekaj” in še eno dirkanje nekih kvazi amaterjev za klobaso. Pa je vsaj zame le dobra furca v dobri družbi, pač brez skal in korenin, kot smo jih vajeni. Vsekakor nekaj novega in dober izziv, po katerem je hrana teknila in za uro daljša noč prišla kar prav.
Da ne govorim o tem, da ne vem, zakaj bi se vozili s čisto namenskimi cestnimi kolesi in se držali asfalta, ko pa imamo toliko čudovitih makadamov.
In priznam, “drop” krmilo bo še malo ostalo na kolesu … Upam, da mi ne bo treba z njim še na kakšen ciklokros!
Ob Cerkniškem jezeru – rezervirano za udeležence na 170 km trasi
Bobijeva plat
Dust lust je bil. Bil je manjša avantura po znanih krajih in lepo druženje. Vsekakor je lepše v družbi. V družbi singlspidarja pa še posebej. Potrebna je bila kaka ura, da sva se z Andrejem kolikor toliko uskladila, potem pa je šlo lepo zložno. Najprej ogrevanje premrlih okončin na klanec do Gornjega Iga in skozi ovinke in hupserje na Rakitno. Potem je bila samo še zabava. Seveda sva imela nekaj kolcanja pri navigaciji, a skupaj sva s tremi garmini rešila tudi to.
Bil je čas za uživanje in bil je čas za napor. Jesenska narava je s svojo barvitostjo vabila k ogledu in pavzi, a potrebno je bilo priti na cilj v zadanem času. Ker sva si zadala cilj dobrih pet ur, je bilo po izhodu z Vrhnike potrebno kar pritisniti. No, že jaz sem vozil kar močan tempo, zato si ne predstavljam, kako je Andrej zdržal za mano. Preko Barja je včasih letelo kot za stavo. Še posebej, ko sta se nama pridružila mladca iz Save. Za njiju je bilo vse igra, midva pa sva morala postrgati dno, da sva lahko vozila z njima.
In kdor pravi, da je Šišenski hrib igrača, naj ga poizkusi napasti po petih urah vožnje. Hitro se mu bo zataknil v grlu. No po prihodu v cilj sva bila zadovoljna. Cilj je bil v grobem izpolnjen, težav, na srečo, ni bilo in jota je bila z repo. Več niti ne potrebuješ. Lep dan v dobri družbi. Več tega!
Bobi in Andrej na Rakitni
Preberi še
Na jugozahodnem Dust Lustu na 170 km najhitreje Noč
Vse foto Marko Šajn/Pici Bici (razen frankenbajka)
Makadamski Zen