Engadin Bike Giro, Igor Tiefengraber
23. julija 2020

Član KD Alpe, zagotovo naš najboljši gorski kolesar med vrhunskimi proizvajalci penečih vin, se je na Engadin Bike Giro, prvo resno etapno dirko po pandemiji koronavirusa, podal v Švico.

Med desetim in dvanajstim julijem se je v Sankt Moritzu in njegovi okolici odvijala etapna gorskokolesarska dirka Engadin Bike Giro. Na njej nastopil tudi Igor Tiefengrabner in po končani preizkušnji za mtb.si sestavil krajšo reportažo. Igor poroča:

Uvod

Engadin Bike Giro je bil prvi letošnji maraton po korona obdobju v Švici, udeležilo se ga je 460 tekmovalcev. Zaradi novo nastalih razmer je bil tudi ta maraton drugačen zaradi omejitve števila udeležencev in pogojev tekmovanja.
Ni bilo klasičnih okrepnih postaj, na določenih točkah smo dobili pripravljene pakete in polne bidone, na štartu in cilju pa smo se lahko gibali samo z maskami.

Engadin Bike Giro

Druga posebnost je visoka kakovost udeležencev, saj so mnogi dirk željni šampioni izkoristili maraton za test svoje forme. Med prisotnimi sta bila Avstrijca Daniel Geismayr in Alban Lakata, švicarska smetana Lukas Flueckiger, Simon Vitzthum in Simon Stiebjahn, Nemca Georg Egger in Julian Shelb ter še kopica drugih, vse do cestne ekipe CCC z etapnim zmagovalcem na Touru Simonom Geschkejem.

Poleg ekipe CCC je zaradi deficita dirk v Evropi sodelovalo še precej cestnih profijev iz Skandinavije, Belgije, Nizozemske. Ženska startna lista pa z večino imen olimpijskega krosa: Alessandra Keller, Linda Indergand, Elisabeth Brandau, Anne Tauber, Adelheid Morath

Tri etape

Na maratonu smo v treh etapah prevozili 172 kilometrov in 6200 višinskih metrov vzponov. Poenostavljeno rečeno smo vsak dan, tri dni zapovrstjo, naprej odpeljali en klasični kros maraton, ki mu je bil v drugem in tretjem dnevu v drugi polovici dirke dodan še en klasični gorski maraton na švicarsko-alpski način, da je dirka dobila epski pridih.

Trase so večinoma potekale po tako imenovanih naravnih trejlih (planinske in kravje stezice), sodobnih urejenih trejlih okoli jezer v dolini in po flow trejlih z vrhov nad St. Moritzom, vključno z vrhunskim spustom po Olympic in Foppetas flowu s Corviglie. Tudi hoje ob kolesu navzgor in navzdol ni manjkalo.

Engadin Bike Giro, Igor Tiefengraber

Dežna kraljeva

Kraljevsko etapo drugega dne nam je dodatno začinilo deževno vreme, saj smo se že iz startnega bloka pognali mokri kot triatlonci po plavanju. Dež, ki je vztrajal cel dan, pa na koncu ni bil največji problem, temveč je bilo to blato oziroma enormne količine blata, ki so dobesedno ustavljale kolo in popolnoma blokirale delovanje pogonskega sistema.

To je bil vzrok številnim tehničnim okvaram in padcem, saj drseča ilovica z deset centimetri mehkega blata ni dopuščala vožnje niti po ravnini, da o ostalem ne govorim. Zato so bili v športnem smislu rezultati tega dne daleč od realnega.

Sam sem zaradi omenjenega izgubil več kot 60 minut. Po vseh tehničnih težavah z blatom, sem na neki točki že mislil, da enostavno ne bo šlo več naprej. Potem sem z vso tekočino z bidona nekako uspel sprati vsaj tretjino blata z verižnikov, da so se sploh začeli vrteti in je veriga nekaj časa ostala na svojem mestu. Seveda sem lahko uporabljal samo eno prestavo, pa kljub temu veriga ni ostala na mestu več kot nekaj minut, ves čas sem jo moral natikati nazaj na verižnik. Z eno besedo bolj “survivor” kot dirka.

Utrujenost in tehnična zahtevnost

Seveda se v treh dneh dirkanja zgodi še marsikaj, o čemer tekmovalci običajno ne govorijo. Ne samo v drugem, deževnem dnevu, tudi sicer sem videl zelo veliko padcev. Temu botrujejo velike hitrosti, težka koncentracija ob veliki utrujenosti in tehnična zahtevnost trase. Tudi sam sem nekajkrat zdrsnil s proge, zletel z mokrega mostička v blato, slabo izpeljal kakšen zelo oster zavoj in se prisilno ustavil ob robu.

Doživel sem tri padce, na srečo brez poškodb, zgolj z udarninami. Videl pa sem mnogo hujših. Na srečo ni bilo najhujših in helikopter nad nami ni imel resnejšega dela. Verjetno smo vsi na najbolj izpostavljenih delih trase malo stopili z gasa, nihče ni upal izzivati usode. Na določenih delih je bil ob meni takšen prepad, da sem se podzavestno prestavil v svoje plezalske čase.

Rezultate maratona sta krojila obilica šampionov med elite in amaterskimi tekmovalci na eni in velikost posameznih kategorij (razpon 10 let) na drugi strani. Zadnje omejuje tudi mene, saj sem zadnje leto v tej kategoriji, zato so ostali sotekmovalci tudi do 9 let mlajši. Zame je veličina te dirke bolj kot v rezultatu vsekakor v epskem delu alpskega maratona po visokih švicarskih gorah na zahtevnih trejlih in težkih vzponih. Velika konkurenca pa ti samo pomaga, da hitreje prideš do cilja.

Fotogalerija Madlaine Walther

Vrstne rede najdeš na abavent.de, ostale informacije pa na engadin-bike-giro.ch.

Ostale fotografije v reportaži so iz Igorjevega arhiva. Foto Sportograf

Preberi še

Garaža: Igorjev Scalpel-Si

Sledite nam