Potovanje v eksotične kraje na etapno dirko ali kar tako. Kaj vse je potrebno storiti, preden na drugem koncu sveta stopiš na štart.
Kdo od nas ne bi rad odpotoval kam daleč in na sonce po možnosti. Če si kolesar, je to še toliko bolj vabljivo, saj se eksotične destinacije ponujajo same od sebe. Etapne dirke se množijo po vseh celinah. Težka je le prva odločitev. Kam in za koliko.
In začne se potovanje po internetu. Najprej celina in potem dirka. Seveda še prej finančna konstrukcija in priprava najbližjih na neizogibno. Če so pripravljeni iti poleg, še toliko bolje. V družbi je lepše, pa tudi kaka pomoč ne škodi.
Ko si enkrat izbereš dirko in se po kakem tednu cincanja končno prijaviš, je to šele začetek. Potrebno je preveriti vso logistiko. Kateri letalski prevoznik in za koliko, kako do odhodnega letališča, kaj po prihodu na destinacijo in seveda koliko kilogramov lahko vlečem s seboj. Ali je potni list še veljaven in ali potrebujem vizo.
Ko vse to vneseš v razpredelnico, je čas za usodni korak; plačilo štartnine. Sicer imajo vsi organizatorji neke variante vračila, a ponavadi je tako, da sto procentov ne dobiš nazaj. Torej je to res odločilni korak do prave avanture. Seveda si se prej prepričal, da bo odnos med vloženim in zadovoljstvom čim večji.
Priprave telesa …
In tu se šele začne. Obveza ni bila poceni in za zadovoljstvo na dirki moraš poskrbeti sam. To pomeni trening, trening in trening. Seveda ne greš na drugi konec sveta zato, da boš trpel. Rad bi užival na etapah in se meril s sebi podobnimi, ne pa lovil časovno zaporo v vsaki etapi. Zima na kolesu in gričevju ti je torej zagotovljena.
Ob tem pa seveda počasi premišljuješ tudi o ostalih stvareh. Kaj in koliko bom jedel in pil med dirko. Vse to ti mora biti jasno že mnogo pred odhodom. Vse, kar si se namenil, moraš preizkusiti na treningih in se prepričati, da ti res ustreza. Čeprav ti bo to dodalo nekaj kilogramov v prtljago, je tablice, gele in izo prah bolje imeti s seboj kot pa na hitro konzumirati nekaj novega in nepreizkušenega ter trpeti krče ali slabo prebavo.
… in priprave kolesa
Ker to ne bo vikend zabava, je treba zložiti skupaj tudi kosovnico. Kolo jasno, kaj pa ostalo? Orodje osnovno, zajle, rezervna pedala, pakne ipd. Ostale stvari lahko sicer dobiš na kraju samem, saj ponavadi organizator poskrbi za serviserje in rezervne dele. Le kake bolj eksotične kose je bolje imeti s seboj.
Obleka? Čim manj dnevnih stvari in vse kar lahko športnih. Pranje je sicer ponavadi organizirano a na to ne računajte preveč. Idealno je imeti za vsako etapo čist komplet ali vsaj enega na dve etapi. Ostalo po pameti. Rokavice dva para, kolesarski čevlji dva para plus krema za sončenje.
Počasi najdeš škatlo ali torbo za kolo in začneš zlagati. Vmes seveda vse skupaj tehtaš, saj je ponavadi limit 30 kg. To pomeni, da vsaj nekajkrat premečeš robo in kar ni nujno potrebno pustiš doma. Trgovine s čevlji in obleko imajo po celem svetu, zato ti cele omare ni potrebno nositi s seboj.
Bliža se čas odhoda. Še zadnjič preveriš, ali te bo kolega lahko peljal na letališče in natlačiš v ročno prtljago še zadnje malenkosti. Metulje imaš v želodcu že nekaj dni in izginili bodo šele na štartu prve etape.
Joberg2c, avantura za pomlad 2016
Tako nekako je se je odvijalo letos spomladi, ko sem na pot v Južno Afriko spremljal Petra Vesela. Kolo sem imel s seboj, a za vožnje z njim na žalost ali veselje ni bilo časa. Vendar pa je Petrova zmaga odtehtala vse.
Naslednje leto konec aprila pa se resno odpravljam v Južno Afriko tudi sam. Prijavil sem se namreč na dirko Joberg2c, kar pomeni od Johannesburga do Durbana na obali Indijskega oceana v devetih etapah. Etape so vse daljše od 100 km in računam, da bom za vsako potreboval dobre štiri ure. Vsekakor ne bo lahko, a važna je avantura. Še posebej, ker bo potrebna GPS navigacija.
Toliko zaenkrat, več podrobnosti o dirki pa naslednje leto.
Reisefiber že imam!
Na uvodni sliki škatla s kolesom po prihodu. Da se tudi lepše spakirati. Slika Nejc Vesel
