Ekstremno vrtnarjenje, Matej Hartman
Freestyle gradimo skupaj
Ride Loose Riders Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Ciklo Centar
11. julija 2021

Sredi maja v prelepem, na novo okrancljanem vrtu, sem pustil svoj pečat. Pa ne, da bi bil kakšen umetnik s cvetlicami ali kak zelenjavni guru. Ne, hrbet je odpovedal!

Peter Vesel se je ustavil v jami za bajto. S Tanjo sta delala zadnji trening pred dirko v Kamniku. Tanja je izbrala eno linijo, Peter drugo, v ruski ruleti je zadel luknjo, zlomil si je ključnico in vsi njegovi načrti so se končali v bolnišnici. Njegov partner na letošnji dirki 4 Islands, Nizozemec Jan Weevers, je ključnico pustil na asfaltu nekaj metrov od štarta v Meragu na Cresu. Francoski asfalt je ogulil Primoževo rit in ga ustavil daleč pred Elizejskimi poljanami. Na dveh kolesih smo ob naših poletih brez kril precej ranljivi.

Vrtnarjenje je težak šport

Mene pa je sredi maja ustavila visoka greda. Pravzaprav je vsega kriv Matej iz Breznice pod Lubnikom, ki je grede dokončal teden dni prej, kot smo bili dogovorjeni. Nekako smo vajeni, da mojstre lovimo in čakamo in prosimo, on pa se je v soboto zvečer pojavil na dvorišču in določil našo nedeljsko aktivnost. Namesto na bicikel sva šla tisto nedeljo z Živo v vrt. In ker se vsako delo prične pri tleh, sem šel tudi jaz na tla. Iz zemlje sem vlekel korenine grmov, ki so se morali umakniti gredam solate, paradajza, čebule, peteršilja in ostale zelenjavne žlahte.

Kaveljci in korenine

Dobro mi je šlo, ampak potem sem prišel do ene, ki ni popustila. Danes bi se je lotil s krampom, lopato, motiko ali čim podobnim, tisti dan pa sem se pomeril z njo golorok. Potegnil sem in malo je popustila. Še enkrat, a takrat se ni premaknila. Tretjič sem potegnil z vso silo, kot bi jurišal na strm hupser. Korenina je bila še vedno v zemlji, moj hrbet pa ni bil več tak kot prej. Ni močno zabolelo, ni se zataknil, ampak nekaj ni bilo prav. Živa je bila pametnejša in delo dokončala po žensko.

Saj ne, da sem tako zdelan kot stari fičko, ali pač?

Živa, poklič’ rešilca

Ker ni bilo zelo hudo, nisem klical dohtarja. Sem pa šel na terapije, ki so delno sprostile napetosti v hrbtu. No, po treh dnevih sem klical zdravnika. Odgovor je bil, naj počivam, in če ne bo bolje, čez teden dni spet pokličem. Čez teden dni ni bilo bolje in sem spet poklical. Dobil sem datum za pregled čez osem dni. Vmes sem hodil na masaže hrbta. Po osemnajstih dnevih mi je zdravnik dal dvoje tablete in napotnico za rentgen. Tisti rentgen mi je bil malo čuden, zato je telo spisalo drugačen scenarij. V soboto se nisem več mogel postaviti na noge, v nedeljo pa so se začeli v levi nogi krči, ki so trajali uro in več. Zdravnik je rekel, naj vzamem dve protibolečinski tableti. Sredi noči sem tulil kot žival, Živa je klicala reševalce in s sireno so me odpeljali na Ortopedsko kliniko.

“Enega takoj v žilo”

Štirinajst ur protibolečinske in protivnetne infuzije je pomirilo telo. Magnetna resonanca je pokazala počen disk in vkleščen živec. Medicinske sestre so mi pripravljale protibolečinski in protivnetni koktejl. Štirinajst ur je tekel direktno v žilo in pomiril telo. Sestre v belem so res pravi angeli. V hotelu s polnim penzionom njihova krila ublažijo naše napake. V drugo nadstropje so zašli tudi Rdeči noski. Iskali so otroke, pa hkrati razveselili tudi nas. Po štirih dnevih crkljanja sem dobil spisek vaj za krepitev mišic jedra in pogojno odpustnico na svobodo.

In se je začel moj križev pot.

Vaje za krepitev, Urban za ublažitev

Vaje delam vsak dan, z napotnico pa bom (bi bil) na vrsti za fizioterapijo čez dva do tri mesece. Zato je bila moja prva pot k Urbanu Komacu. On ve in on zna. Bil je prvi, ki mi je res razložil, kaj se je zgodilo in kakšni so obeti za naprej. Čeprav sem v čakalni vrsti za operacijo, sva prepričana, da ta ne bo potrebna. Zaenkrat nama gre dobro.

Hrbet se lepo odziva, težave imam le s poškodovanim živcem, saj ne čutim leve noge med kolenom in gležnjem. Urban pravi, da se bo do zime tudi to uredilo. Je pa zoprno, saj na kolesu nimam pravega občutka o pritiskanju na pedala. Pri Urbanu sem srečal tudi Petra. On ni imel toliko sreče in kljub intenzivnim terapijam se ni mogel izogniti operaciji.

La vita è bella*

Življenje je lepo in dano nam je zato, da ga živimo. A vrč hodi le toliko časa po vodo, dokler se ne razbije. Razbije se lahko na kolesu, v gorah, v avtu, v službi in doma. Načinov je veliko. Eni so bolj boleči, drugi manj. Ene lahko predvidimo, morda celo preprečimo, drugi pridejo sami in nanje nimamo vpliva. Mnogi vrči na srečo zdržijo do konca, do zadnje kaplje vode. Jaz bom na spisek nevarnih športov dodal ekstremno vrtnarjenje.

*Življenje je lepo

Fotografije so iz Matejevega osebnega arhiva

Preberi še

Tura z belimi noski

Casio G-Shock
Freestyle Giant Ciklo Centar Wheelbase Renthal Ride Loose Riders
Sledite nam