Ja, to je bila še ena Klemnova legendarna izjava, potem ko smo kolesarji na polento preživeli teden dni Dalmacije v družbi e-kolesarjev. Mi smo se pogovarjali o piru, oni ob piru o črticah, ki so jim še ostale. Te so proti koncu ture postale … neprecenljive.
Štirje vodniki smo si razdelili potnike ladje Melody, ki so v prvem majskem tednu želeli doživeti najlepše, kar gorskim kolesarjem ponujajo dalmatinski otoki. Mirela je vozila s tistimi, ki so ladji sledili po nezahtevnih obalnih poteh. Največjo skupino sta vodila Živa in Bojan. Ti so točno vedeli, koliko zmorejo in kaj si želijo. Moji so bili tisti, ki so si upali v neznano in jim je energije zmanjkalo šele po obveznem dodatku. Pomembno je bilo edino, da smo bili nazaj do večerje.
e-, e-, e-, e-kolo
Debelo sem pogledal, ko sem prvi dan preštel kolesa in ugotovil, da je v veliki garaži ladje točno polovica električnih koles. To je presenetilo le mene, Mirela, Živa in Bojan so dobro vedeli, kaj vozijo kolesarji, ki pridejo uživat na Jadran. Seveda si veliko pohvalo zaslužijo vsi polentarji (tako so nas poimenovali električarji), a tudi tudi tisti z e-dopingom so si poživilo dodajali le po kapljicah. Kaj drugega jim seveda ni preostalo, saj je imela povprečna tura “prve jakostne skupine” čez 1.500 višincev in več kot 60 kilometrov. Pri takih številkah so morali na zahtevnem terenu pametno razporediti svojo in električno energijo.
Saj vem, da marsikdo zavija z očmi ob omembi električnih koles, a moj najstarejši električar je imel 64 let, najmlajša 54, ostali štirje pa so bili nekje vmes! Kar pa se tiče njihovega tehničnega znanja … a veš, kakšna je povprečna Voljina tura? Štirje mladinci (ne vzemi tega preveč zares), smo jih lovili na polento, ocvirke in vodo. Sicer pa električarja najlažje uničiš tako, da jo po ravnini naviješ 27 na uro. Seveda se teren prej ali slej postavi pokonci in takrat se e-bajker le zasmeji: “Končno klanec!” Ta je njegova odrešitev.
Včasih zmanjka elektrike
Za vodnika so “pametni” električni kolesarji pravi blagoslov. Dodatna energija naredi skupino homogeno in poveča njeno dinamiko. Moji električarji so bili izkušeni gorski kolesarji in so se (skoraj ves čas) lepo vozili ob ali za organskimi poganjalci. Na bonton so pozabili edino pod vrhom Huma nad Velo Luko, ko so v ciljnem šprintu eden za drugim prehiteli Klemna brez črtic in belega noska.
A je dva od njih že naslednjo noč udarila šiba Božja. Čeprav sta bili priključeni, se njuni bateriji ponoči nista polnili. Vasjo je rešila njegova rezervna baterija, Andreja pa se je za en dan presedla na rezervnega električarja. Vse ostale dni nam je njihova neizčrpna energija in volja po “še” dovolila lepe bonuse. Vožnja v družbi dobrih e-kolesarjev je lahko prav zabavna.
Ko si na e-kolesu, je vse idilično, ko ga moraš dvigniti, pa?
“Hej, mašinca, zagodi, naj odmeva povsodi …”, si je v potu svojega obraza brundal Klemen in sledil električarjem. Drugi Klemen je bil tiho in je samo globoko dihal. Električnemu gorskemu kolesarju pa ni nič predaleč ali pretežko. Razen njegovega lastnega kolesa. Nekajkrat smo morali kolesa prestaviti čez ograje ali prenesti čez podor.
“Walk mode” takrat ni pomagal, a otroci socializma še vedno pomnimo pionirsko zaobljubo in smo jim nesebično priskočili na pomoč. Ob mnogih plusih je teža menda eden redkih minusov električnih koles. Pri spustih je velik plus tudi nizko težišče, hkrati pa na nizko postavljen motor prežijo ostre čeri dalmatinskih skal. Vlado, ki tudi z električnim kolesom na ostrih zavojih suvereno izvaja “front pivote”, je na spustih čez velike skale nekajkrat previdno sestopil s kolesa.
Ko ture vodijo Mah MTB in agencija Promotiv Travel
36 kolesarjev x 7 dni = teoretično 252 posameznih tur, ogromno kilometrov in še več višincev. Iz Trogirja smo šli na Brač, pa visoko v stene Biokova, čez Korčulo in okrog Visa na Hvar, nazaj na Brač in končali na Šolti. Nobeno kolo ni zagorelo, noben motor ni zaribal in nobena baterija ni umrla. V električne in organske gume smo porinili nekaj črvov, privili nekaj organskih in električnih osi, nastavili par menjalnikov in zavor ter z infuzijo oživeli eno račno.
Vreme nas je razvajalo, prav tako tudi posadka ladje Melody. Tudi kolesarji so dali vse od sebe, tako Mirelini kot Živini in Bojanovi, pa seveda moji, ki jim nikoli ni zamnjkalo energije. Ne organske in ne električne. Še posebej smo ponosni na tista dekleta, ki so čez otoke gonila samo na noge. In na koncu smo itak vsi imeli bele noske – od pene na pivu!
Mah MTB na facebooku, Promotiv Travel na spletu.
