Blaž Harej po letu sobivanja s svojim prvim e-kolesom. Pravi, da je narejeno za zabavo.
V iztekajočem se letu so se k nam vrnila kolesa Marin. Tradicionalna MTB znamka, ki je zanimiva v marsikaterem segmentu. Tudi pri e-MTB niso bosi. Vodniku Blažu Hareju zaupamo dovolj, da smo ga povabili, da za vas pripravi poročilo o letu dni življenja z modelom Alpine Trail E2.
Leto z Marinom Alpine Trail E2
Danes (ko to pišem) je eno leto odkar je prišlo v hišo e-kolo. Po približno 1000 kilometrih je e-kolo še vedno moja zapostavljena ljubica. Tako je bil odnos tudi zamišljen. Želel sem si nekaj žepu prijaznega, vendar prav velikih kompromisov pri komponentah in geometriji nisem bil pripravljen sprejemati. In glej ti srečo: Marin se pojavi z E verzijo njihovega enduro modela Alpine Trail in filozofijo, ki odgovarja moji ideji glede kolesarskih proizvajalcev, glede komponent, pa še financam.
Marin Alpine Trail E2 je kolo z geometrijo, ki zmore precej, tako gor (kot podsedežne cevi 78 stopinj) kot dol (kot krmilne cevi 63 stopinj), vendar ne na račun zmanjšane zabave (dolžina cevi ob verigi 435 mm). Slogan Marina je “Made for Fun”. In ob letu osorej lahko potrdim, da se slogana držijo.
Marin Alpine Trail E je kolo, ki je zajahalo motokros stil. Zadaj se vozi dimenzija 650b plus (guma 2.8), ki zagotovi dodatno udobje tudi ob izboru kakšne bolj kosmate linije. Popolnoma aluminijast okvir omogoča tudi 29-palčno različico zadnjega kolesa.
Marin se je dogovoril s Foxom za vgradnjo kartuše GRIP2 v vilice (38 Performance Elite), zadnjemu blažilniku (DHX2) so odrekli ročico, obema tudi pozlato. Z drugimi besedami: nimata, česar kolo ne rabi, in imata točno to, kar kolo rabi, in zato tudi pri kosmatih, kamnitih, razbitih, valovitih linijah hitrost ostaja. Detajli niso povezani samo z geometrijo, blaženjem in (Marinovim) vzmetenjem Multitrac. Še dve zanimivi podrobnosti: kolo ima krmilno oporo in krmilo (menda so razlike v pošiljkah) Deity ter dva gumijasta “bumperja” na vsaki strani spodnje cevi glavnega okvirja, ki omejujeta obračanje krmila.
Gonilki in zobnik so E13, ostali deli pogonskega sklopa pa Shimano: pesta, SLX 4-batne zavore, 12 redna SLX kaseta, XT menjalnik in SLX prestavna ročica in seveda EP8, zadnja verzija Shimanovega motorja, z baterijo kapacitete 630Wh. Vse skupaj (s pedali in DD gumami) tehta približno 24 kg.
Sem bolj navzdol usmerjen tip kolesarja, za gor vem samo to, da z Mari (ja, to je njeno ime) brez velikih težav narediva 1200 višinskih metrov z enim polnjenjem. Naredila sva jih tudi že 1600. K temu zagotovo pripomore relativno ugodna pozicija telesa pri poganjanju z malo nekega pomikanja naprej in nazaj. Tako ostane več energije za poganjanje. In predvsem za spust, kjer Mari zablesti. Made for Fun v vsej svoji lepoti. Kako gresta z roko v roki zmogljivost in zabava in istočasno mirnost in kontrola, lahko vidite tukaj.
Kaj so minusi, boste vprašali. Tri sem opazil:
- zelo dobro viden in pregleden zaslon prikazuje napolnjenost baterije s petimi črticami (odstotkovni prikaz bi bil veliko bolj uporaben);
- leva stran krmila nosi zavorno ročico, ročico potopne sedežne opore in še upravljalnik motorja (skratka gužva pri prilagajanju);
- nek občasni klik-klik v motorju (sicer ne tako moteč, kot sem se bal, da bo, ma je tam).
Cena
Pri Nebesa za kolesa za 5.400 €.
Naj pohvalim še Nebesa za kolesa, kjer sem kolo tudi kupil. Od prodaje, prilagajanja kolesa mojih zahtevam, do servisa je bila izkušnja za 5 zvezdic.
Vse podrobnosti o kolesu na Marinovi spletni strani www.marinbikes.com
