Polfinalni obračuni v treh dejanjih. Vsakič dobrih 400 metrov trpljenja, koncentracije in brez kalkuliranja. Mnogi favoriti močno razočarani. To so bile četrte OI, na katerih so svojo možnost dobili tekmovalci discipline race.
Močan naliv je polfinalne preizkušnje zamaknil za tričetrt ure. Ko je nehalo padati in so se asfaltni zavoji nekoliko posušili, se je 32 najhitrejših, ki so se v polfinale uvrstili dan prej, postavilo v štiri skupine po osem (dve moški in dve dekleta). Nato so začeli s prvo izmed treh polfinalnih voženj za točke. Polfinalne vožnje so potekale tako kot kvalifikacijski moti v evropskem pokalu, se pravi, da je za uvrstitev v veliki finale štelo čim manj osvojenih točk.
Ko favoriti pogorijo
Največji osmoljenec je zagotovo Nizozemec Twan van Gendt, ki je po prvem neuspešnem polfinalnem obračunu obupal tudi v drugem. Simulacija tokijske proge, oziroma prve ravnine, ki jo je zgradil v bližini svojega doma, ni prinesla uspeha. Tudi Švicar David Graf, mojster velikih tekmovanj, ni imel sreče.
Pri dekletih vloge ene glavnih favoritinj ni upravičila Američanka Alice Willoughby. Smola, živci in pa v tretji vožnji padec z Avstralko Sayo Sakakibara. Sakakibara je za nekaj časa obležala na progi, nato so jo s prizorišča odnesli na nosilih. Prav tako je razočarala svetona prvakinja iz leta 2018 Nizozemka Laura Smulders, družinsko čast je v finalu reševala mlajša sestra Merel.
Šok za branilca naslova iz Ria
V tretji vožnji je Američan Connor Fields po odličnem startu pred prvim zavojem zapel kolo Francoza Mahieuja in povzročil skupinski padec, saj sta tam obstala tudi van Gendt in Francoz Sylvain Andre. Prav Američan je utrpel najhujši padec zadnjih dveh dni dirkanja. Fieldsa, tudi če ni končal zadnje od treh voženj in je bil uvrščen v finale, so odnesli na nosilih in sanje o kolajni so se razblinile.
Veliki finale
Z le sedmimi finalisti, a to ni zmotilo nikogar na startu, Po prvem zavoju je vajeti v svoje roke vzel Nizozemec Niek Kimmann, takoj za njim se je postavil Britanec Kye White. Za tretje mesto pa je potekala borba med Kolumbijcem in Francozi. Kimmann je kontroliral celoten potek dirke, White mu je sledil. Skoraj zanesljivo tretje mesto pa je z zdrsom v zadnjem zavoju zapravil Francoz Joris Daudet. Tako se je olimpijskega zlata veselil Niek Kimmann, srebro je šlo okoli vratu Britanca, bron pa je osvojil Kolumbijec Alberto Carlos Ramirez Yepes. Kimmannu je skoraj uspel še en podvig. Le 0,053 sekunde mu je zmanjkalo, da bi se na progi v športnem parku Ariake časovnico spustil pod magičnih 39.
Britanka Bethany Shriever se je izstrelila kot iz topa in vodila od zadnjega skoka na prvi ravnini dalje. Dvakratna olimpijska prvakinja, Kolumbijka Mariana Pajon, ji je sledila in upala na zadnjo ravnino, kjer je skoraj nepremagljiv. A Pajonovi ni uspelo ugnati mlade Britanke in morala se je zadovoljiti s srebrom. Tretje mesto je osvojila Nizozemka Merel Smulders. Boj za zlato je odločilo 0,090 sekunde, vsa tri dekleta pa so bila edina, ki so časovnico v finalu spustila pod 45 sekund.
Od padca do zmage
Niek Kimmann je na enem izmed prvih treningov trčil z nespametnim funkcionarjem na progi, ga podrl in utrpel poškodbo kolena. Kaj je s ponesrečenim pešcem, ni znano. Je pa Niek Kimmann kljub odrgnjenemu kolenu in rahlo okrušeneni kolenski povrhnjici danes dočakal sanje! Številka 313 in startna vratca številka 8 so ga ponesli med nesmrtne.
