pretres andrej dekleva revije
Freestyle Giant Ciklo Centar Wheelbase Ride Loose Riders
22. marca 2021

Ali sploh še kdo potrebuje tiskane revije in časopise? So enke in ničle na naših napravah dovolj dobro nadomestilo? Kam gredo vse najboljše “bajk” revije?

Pred nekako četrt stoletja se je svet medijev začel resno vrteti v spletno smer. Nekateri so tiskanim medijem napovedovali hitro smrt. Drugi so se ob tem le nasmihali, češ, podoba na zaslonu ne more nikdar nadomestiti tiskovine v rokah.

Kdo se smeji leta 2021? Resnica je nekje vmes. Časniki in revije, ki jim gre danes še dobro, so se morali preklemano modro ali srečno odločati v boju za bralce in oglaševalce. Tudi na spletu gre dobro le največjim.

Povod za moje razmišljanje je usoda moje najljubše revije, ameriške revije Bike. O tem in o nadomestilu v obliki novega MTB medija Beta sem pisal v sobotnem članku Beta, feniks iz pepela.

Vsaj “ta stari” iz prvega MTB vala smo v našem športu zrasli z revijami. Nemškimi, ameriškimi, celo italijanske so bile v redu. Le da smo lahko občudovali nova kolesa, zvezdnike in tuje kraje. Seveda smo se ob priložnosti priklopili na spletne vire, a revije so ostale. Meni so bile ameriške ljubše kot nemške, tako zaradi jezika kot zaradi sloga. Tako, kot sem raje fural na ameriških koles in pod ameriškimi čeladami. Stara šola, pač, saj gorsko kolesarstvo pač prihaja iz Kalifornije, kajne!? Pa tudi zato, ker sem raje bral zgodbe kot nemške empirične primerjalne teste.

Večletne naročnine so bile poceni in kljub temu, da sta prihajali z zamudo, sta med mojimi naročninami najdlje ostali dve ameriški reviji: Dirt Rag z vzhodne obale je bil res simpatična hipijada z veliko jekla ter z malo vzmetenja in prestav, Bike z zahodne pa je bil bleščeča izpeljanka sestrskega Surfer magazina. Vsaka številka s krasnimi pravljicami in fotografijami, naravnost za na kavno mizico. Skoraj prelepa za na sekret. Zgodbe sem prav hranil za požiranje v posebnih trenutkih. Zgodbe o ljudeh, zgodbe o dogodkih, zgodbe o krajih v Severni Ameriki in drugod po svetu (dvakrat celo o Sloveniji), celo zgodbe o značajih koles namesto o njihovih suhoparnih tehničnih prednostih.

Takšno revijo bi si tudi sam želel urejati ali sodelovati pri njej. Dobiš “assignment” in dejansko nekam greš. Za zgodbo porabiš teden dni ali celo več. In si za vloženo delo resnično plačan. V Bike se žal nisem znal zriniti. Ekipa piscev je bila vselej eminentna, vsaj tako kot fotografska.

Da bi takšno revijo izdajal v Sloveniji? Hja. Žal res ni tako lahko. Prepričan sem, da je nemogoče prodati toliko izvodov (in za doseg potržiti toliko oglasnega prostora), da bi bi šlo brez hudih izgub. Saj se na koncu zgodbe izkaže, da očitno tudi na večjih trgih ni lahko. O trgu slovenskih revij raje ne bi niti začel: borne naklade, še bornejša prodaja, stiskanje na vseh koncih, začenši pri ustvarjalcih, prikrito oglaševanje … Pa šment, še vedno se komaj splača, če brez kakšne druge računice v ozadju sploh se. Saj se še ne spletu ne.

Tako je velika večina slovenskih projektov kolesarskih revij propadla. Vse spoštovanje edini živeči.

Med velikimi tujimi tiskanimi je na čudne čase prvi opozoril britanski Dirt. Pred skoraj natanko šestimi leti so objavili, da na papirju ne bodo več izšli. A šlo jim je dobro, edini so resno prodajali na obeh straneh Luže. Založniki so se izgovarjali na svetlo digitalno prihodnost. Da ji gredo naproti. Pa danes poglej na dirtmountainbike.com. Nič več, le facebook stran s skoraj 900.000 sledilci še malo zlorabljajo.

Pred dobrim letom je po več kot treh desetletjih izhajanja udarilo pri Dirt Ragu. Nepreklicno in dokončno so hkrati ugasnili vse – revijo, spletno stran in festival. Tokrat ni šlo za odločitev nekih kravatarjev, ki za lastnike premetavajo excelove tabele in ki se jim včasih celo splača ubiti in po kosih prodati delujoč organizem. Ne, Dirt Rag je žalosten ugasnil ustanovitelj in do konca lastnik in založnik, tudi sam kolesar. Dokler je še imel kaj za penzijo.

Konec leta pa še Bike. Sodeč po oglasih, ki sem jih nazadnje naštel za nekih 65 % površine revije, jim ni šlo slabo. In tistih oglasov za znamke splošne potrošnje, takšnih iz paketov, ki jih potržijo zavoljo drugih seštevka naslovov v portfelju medijskega imperija, sploh ni bilo veliko. A za Bike je bil to konec, tudi za spletno stran. Naročniki smo nedavno v nabiralnike dobili je**ni Men’s Journal ali eno od tistih revij, ki zdolgočasenim urbanim avanturistom kažejo potrošniške trende, če prav razumem. Ne vem, nisem ga niti odprl.

bikemag

Na odločitve kapitala pač ne moremo imeti dosti vpliva, saj so nam lahko tudi nerazumljive. Razen tega, da neko revijo pač podpiramo tako, da se nanjo naročimo ali pa jo redno kupujemo na kiosku. Ker takrat, ko izgine, je zagotovo prepozno.

Ob koncu revije Bike sem se res čudno počutil (zdajle se v resnici bolj spomnim, kako sem bil jezen, ko sem dobil email, da mi bodo poslali tisti Men’s nekaj). Nato sem se zares razveselil vesti, da je druga založba zaposlila celotno uredniško ekipo in da pripravljajo novo revijo. Hitro sem kliknil gumb za naročnino, a … Papirnato izdajo revije Beta bodo pošiljali le naročnikom v ZDA. Ostali se bomo morali zadovoljiti z digitalno. Vključno s Kanadčani!

Še en medij za na računalnik, tablico, telefon. Še enkrat ničle in enice med strežnikom ustvarjalcev in mojo napravo. Jaz bi pa rad bil naročen na vsaj eno papirnato revijo po svojem okusu. Tablice ne bi nosil na WC. Zaenkrat se nisem odločil za naročnino. Jim želim vse dobro. Morda se pa kdaj pridružim.

Preberi še

Beta, feniks iz pepela

Casio GShock
Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
Sledite nam