Lahko sami kolesarimo po gozdu, če se gremo skupnost, ki pomeni tudi prireditve, pa se bo treba kdaj pustiti vsaj požokati v nos, če je že cepljenje dandanes za koga skoraj tabu tema.
Gorsko kolesarstvo je super šport, kar se tiče korone. Ni ti treba v dvorano, ni se ti treba niti družiti. Sam sedeš na kolo in pritisneš na pedale. Tudi če greš sredi najhujših omejitev s prijateljem, ti najverjetneje ne bo nihče nič rekel. Pa niti iz regije ti ni treba. Niti iz občine, še v Odrancih se lahko nafuraš, pa čeprav le na pumptracku in na kolovozih. Zato naš šport v zadnjem letu cveti, kup novincev smo dobili in povratnikov, ki se v gozdu niso igrali od devetdesetih. Tudi trgovcem ni hudega, čeprav jim dobave šepajo, a zdaj ne bomo o tem.
In kakor je po eni strani ta naš šport super za samotarsko meditacijo ob pokanju vejic pod gumami ali za druženje s prijateljem, pa so pomemben del cele zgodbe tudi malo širša druženja, znana kot prireditve.
Prireditve, takšne in drugačne
Prireditve za udeležence, kot so skupinske ture, maratoni in konec koncev tudi enduro. Pa prireditve za bolj nabrušene dirkače na eni in gledalce, navijače na drugi strani ograj in trakov, kot so svetovni pokal in druge dirke v spustu v Mariboru ter naše mednarodne dirke v krosu. Tu se srečujemo, merimo med seboj in sami s seboj, spijemo pivo, se čudimo veliko drznejšim, spretnejšim in vzdržljivejšim od nas in jih častimo. Tu rastejo in se kalijo mladi. Sem pridejo pokrovitelji, proizvajalci, najnovejša oprema. S prireditvami se predstavlja turizem. Tu nastajajo zgodbe, s katerimi vas hranimo mediji.
V lanski sezoni je večina domačih prireditev klonila pred korono in z njo povezanimi omejitvami in ukrepi. Nekatere neposredno po črki predpisov, druge posredno – ker prireditelji niso več zmogli volje za premagovanje morda ne strašno visokih ovir, pa tudi brez pokroviteljev so ostali. Držimo pesti, da bo letos bolje, čeprav nekateri namigi ne kažejo na to.
Zakaj bo druga enduro dirka v resnici prva
Minuli konec tedna je mesec pred izvedbo padla prva preizkušnja domače enduro serije. Čeprav je po trenutnih razmerah prireditev možno izvesti, čez mesec pa računamo, da bo kvečjemu lažje. Brez gledalcev – to v našem športu bolj ko ne pomeni brez gledalcev v prostoru za ekipe ter na štartno-ciljnem prostoru, ob progi je v resnici nadzor nemogoč, če navijači poskušajo ne pljuvat v kolesarje, je pa sploh super. Testiranje – da, za prireditelje in udeležence!
Žal se lahko zatakne tudi tu. Prireditelj tudi s skupnostjo za seboj vedno težko zbere tistih nekaj deset parov rok za izvedbo na dan tekmovanja. Prijavna služba, osebje na štartu in cilju, osebje ob progi … Zdaj pa svoje prijatelje, preden jim dovoliš prostovoljno delo, pošlješ še na bezanje s palčko po nosnih globinah.
Takšna bizarna prepreka je skupaj s premalo zagnanosti (ta je razumljiva) in še oteženim dogovarjanjem za prostor, ki bi bil baza dirke, ustavil prvo letošnjo dirko v enduru. Druga bo šla skozi, pravijo, med drugim so se spravili na progo postavljati prijatelje, ki so že preboleli korono. Nekako bo takšnih skoraj dovolj.
Uživači pa gotovo raje solo v gozd
Olajševalna okoliščina za prireditelja je, da športno tekmovanje zaprtega tipa, brez gledalcev torej, sploh ni javna prireditev, torej je ni treba prijavljati na upravno enoto. Zato pa bodo po nekaterih razlagah prireditelji omejeni s tekmovalnimi kategorijami oziroma bodo rekreativce, ki gredo dirkat malo za gušt, tako ali tako izgubili, ker se ne bodo šli testirat. Manj štartnin = težja izvedba tekmovanja.
Nagni glavo nazaj in misli na kaj lepega
Tudi za šport se lahko kdaj pustiš požokat v nos, ni tako grozno. In upam, da se tudi glede cepljenja odločiš na osnovi informacij znanstvenikov. Če bomo čakali, da to stori “nekdo drug”, bomo vsi še veliko prekolesarili sami po gozdu, namesto da bi recimo navijali za najhitrejše na svetu na Pohorju ali se postavili na štart maratona. Potem nam je kakšna druga svoboda že pomembnejša od prireditev.
