Druga etapa v Južni Afriki in še en peklenski, nič kaj prijeten dan za Uroša. A pomeni, da ni ostal v šotoru … Na vrhu med elito isto dvojici.
Druga etapa preizkušnje Cape Epic v Južni Afriki je pomenila 106 km z okroglo 2000 metri vzponov ter štartom in ciljem v Robertsonu. Če slediš poročilom ekipe mtb.si, potem veš, da je bil po Uroševem odstopu Bobi prisiljen nadaljevati kot posameznik. Uroš pa pove svojo zgodbo:
S prve na drugo stopnjo ne pomeni vedno napredka
Neprespana noč, tako zame kot Bobija. Ob petih bujenje z dudami, nato pogled iz šotora. Zunaj mrzlo in vlažno. Zopet igra živcev in čustev. Naj grem vozit naprej ali ne? Solze in še enkrat solze. Odločim se, da ne grem, nato pa zajaham kolo in se namesto na parkirišče zapeljem v race office. Tam mi povedo, da lahko danes štartam, a moram priti do cilja, če želim voziti dalje. Opekline po rokah so še vedno kar hude, a sem bil prepričan, da bo šlo, če se zelo dobro namažem!
Vmes sporočilo Petra Vesela, malce pojamram, nato pa mu sporočim, da bova na štartu. Peter pomirjen, jaz živčen! Bobi vesel!
Nekoliko počasnejši štart, nato pa vedno hitreje. Držala sva se solidno. Gor dol, gor dol. Krajši klanci, a nič kaj prijazni. Razrit teren, skale in prah. Sonce počasi kaže svojo moč, sam pa čutim, da sem se morda uštel, a borbam dalje. Bobi je pozitiven in zopet se greva vlakec. On me čaka in preganja na vzponih, jaz njega na spustih.
Do petdesetega kilometra je šlo naravnost odlično, nato pa samo slabše. Teren je bil vedno bolj prašen, jaz pa sem vedno bolj čutil posledice prve etape. Na 60. kilometru me je oskrbelo medicinsko osebje in me povilo po rokah. Nadaljevala sva v mojem tempu, počasi, a še vedno v okviru normalne časovnice. Nato pa kriza pri meni. Glava je zaradi bolečin odpovedala, noge pa so hotele še. Borba s samim seboj in z Bobijem. Padlo je nekaj težkih besed, a sva uspela umiriti žogico.
Stezice so se vlekle in vlekle. Ne glede na to, da je bilo višincev nekaj manj kot 2000, lahko mirne duše povem, da so ti višinci peklenski. Prah, skale, kamenje, širina poti med pol metra in metrom in pol. Navzdol je danes res letelo, tudi Bobi ga je kar spuščal, čeprav sam pravi, da gre na ziher. Spusti resnično nori. To je makadam, ki ga ne najdeš povsod. Morda v Istri. Neskončne vožnje po prahu med vinogradi ti za trenutek res pričarajo Istro, tudi rdeča zemlja. A razmere so peklenske.
Foto Nick Muzik/Cape Epic/SPORTZPICS
In nato tehnični odsek Land Rover. Ko pricakuješ, da bo zopet vratolomen spust, pride 8 kilometrov enoslednic in le 90 višicev! Toda kakšnih! Kot bi vozil po sipki mivki! Bobi priganja, da bova zamudila, sam pa bijem bitke s samim seboj. Telo se krči, roke pa kričijo od bolečine. Želim si končati etapo. Bobi me povleče ven iz landroverjevega pekla do zadnje okrepne postaje, ki je prej, kot je prikazana na višinskem profilu. Tam me še enkrat oskrbijo in mi polepijo še noge, ki sem jih opraskal na vejah ostrega grmovja.
Bobiju rečem, naj gre naprej in konca pod limitom, sam pa se bom že nekako prebil. Vztraja, da ne gre, a se na koncu le vda in gre solo. Sam komaj še dohajam vročino, glava parkrat klecne, a se ne predam. Zadnjih deset kilometrov je peklenskih, kot bi stal na miru, širok makadam, jaz pa vrtim na mestu. Oba priborbava do cilja, sam pa takoj k zdravnikom, kjer mi oskrbijo “bojne rane” in povedo, da so opekline danes napredovale do druge stopnje. Kako bo jutri, še ne vem.
Cape Epic ni otroško igrišče. Je bitka s krvoločno naravo, ki te, če ne igraš po pravilih, poje in uniči. Sedaj vem, kako so se počutili naši fantje, ki so Epic že okusili!
V ospredju sta bili najhitrejši isti dvojici kot v ponedeljek: Cannondale Factory Racing (Fumic in Avancini) pri moških in Songo Specialized (Langvad in Courtney) pri ženskah. Moška sta dobila šprint kar štirih dvojic, dami pa sta tekmicam pobegnili 30 km pred ciljem in si ustvarili prednost štirih minut.
{loadposition inside}
V sredo je na vrsti tretja etapa, dolga 122 km s 1800 m vzponov. Zadnji dan v Robertsonu.
Uvodna fotografija Sportograf
