Še eden iz kolovratniške bande, pustolovec, uživač, sicer na kolesu z dirkaškim pedigrejem. Ki mu je ime … Katja! Zakaj?
Jaka je v Verigo pripeljal kolovratni sotrpin Aleš Majerič.
Jaka Ferjan
- Vzdevek: večinoma kar “Ferjan” ali Jack” – odvisno od družbe, v kateri se nahajam
- Kraj: Ljubljana
- Starost: 40+ (oče dveh najstnikov)
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : pred kratkim pridružen GravGrav Collective
- jaka.ferjan.net/kolesarjenje
Aleš: Kakšna zvrst kolesarstva ti je najbolj pri srcu?
Jaka: Definitivno bikepacking (in bike touring) oz. kolovratenje kakor se temu menda reče po slovensko. Obožujem tisti pristen občutek svobode, ko na kolo pripneš torbe in se preprosto odpelješ v neznano. Najbolj mi je všeč, ko stvari niso preveč načrtovane v naprej. Če pustiš urnike in natančne plane doma, si odpreš vrata za tisto najboljše na poti, za nepričakovane dogodivščine.
Kolo se mi zdi popoln medij za raziskovanje sveta: je ravno prav hitro, da v enem dnevu vidiš in doživiš ogromno, a hkrati dovolj počasno, da okolico dejansko začutiš, vonjaš in se zliješ z naravo ter z lokalno kulturo mimo katere potuješ.
Kdaj si prvič sam odšel za več dni v “divjino” in kakšni so bili občutki?
Z večdnevnim kolesarskim kolovratenjem in divjim taborjenjem sem začel že v najstniških – taborniških letih, a takrat skoraj nikoli solo. Večino avantur še danes najraje preživim v družbi, saj je tako bolj zabavno, prigode pa lahko sproti deliš.
Z veseljem pa grem v divjino tudi kdaj sam, saj solo kolesarjenje prinaša čisto drugačen, bolj ponotranjen ritem. Všeč mi je, da si tempo določaš povsem sam in se ti ni treba nikomur prilagajati. Takšen način ponuja tudi popolno svobodo za snemanje in fotkanje – brez slabe vesti lahko ob poti stokrat postaviš stojalo in se pelješ mimo kamere za dober kader, ki ga ob montaži tudi kdaj ne uporabiš 😀. V družbi takšna “ustvarjalna telovadba” težko pride v poštev, saj ne želiš zadrževati in bremeniti ostalih.
Lep primer takšnega solo pobega je bila moja štiridnevna bikepacking tura iz Ljubljane čez Vršič v Posočje, kjer so mi družbo delale predvsem nevihte. Občutki so bili mešanica popolne svobode, miru in tiste zdrave napetosti, ko se moraš zanesti izključno nase, na svojo opremo in izkušnje. Vedrenje pod ponjavo sredi klanca in poslušanje grmenja ponoči na osamljeni jasi sredi gozda sta dala celotni izkušnji tisto piko na i.
Kako je ta solo avantura izgledala v praksi, si lahko ogledaš v videu:
Obstaja kakšno svetovno tekmovanje, ki bi se ga rad udeležil?
Če sem iskren, klasičnih tekmovanj sploh ne maram. Veliko bolj so mi pri srcu organizirane, a samooskrbne (self-supported) bikepacking avanture. Pa še to ne tiste ultra dirke, kjer je koncept takšen, da ti ura teče med spanjem in kolesarji zaradi rezultata trpijo v kroničnem pomanjkanju spanca – jaz namreč res rad dobro in dolgo spim!
Všeč mi je, da na tovrstnih dogodkih spoznaš nove čudovite lokacije, voziš po vnaprej preverjeno odličnih trasah in hkrati spoznaš kolesarsko družbo, ki jo zanimajo podobne reči. Maja letos sva z Aljažem ravno v takšnem sproščenem slogu odpeljala kultni Tuscany Trail, ki naju je popolnoma navdušil.
Za naprej pa se malce spogledujem z dogodkom Final Frontier Patagonija. Je točno takšnega formata.
mtb.si: Lotevaš se raznoraznih potovanj in dogodivščin. Kot bi bilo vodilo … pestrost, raznovrstnost? Greš sploh kam dvakrat?
Jaka: Pestrost je zagotovo moje glavno vodilo, a se v dobre kraje z veseljem vračam. Odličen primer je Grčija – v srednješolskih in študentskih letih smo tja s kolesi zahajali kar nekaj let zapored. Vsakič smo sicer izbrali drug konec, od otokov do gorate osrednje Grčije in ta kolesarski magnet očitno še vedno deluje, saj se ravno letos zopet odpravljam tja.
Tudi domačo regijo rad prečesavam znova in znova. Poti med Krasom in Istro sem prevozil že večkrat, so pa te fure dobile čisto novo dimenzijo, ko sem nanje v slogu dvodnevne bikepacking avanture s spanjem v divjini odpeljal svoja sinova. To je bil odličen “father-son bonding” in priložnost, da jima predstavim ta način potovanja. Najprej sem šel z enim in čez nekaj let še z drugim, starejšemu pa je bila stvar celo tako zelo všeč, da sva jo kasneje skupaj ponovila še enkrat. Na moji spletni strani je objavljen tudi video tega podviga – odličen material za navdih, če ima še kdo doma nadebudnega mulca, ki bi ga rad odpeljal na podobno avanturo.
Katera potovanja in dogodivščine imaš “v paci”?
Trenutno je v paci kar nekaj sočnih stvari za vse letne čase. Konec meseca se veselim avanture Loose at the Woods z ekipo iz GravGrav Collective – to bo tisti pravi poletni kolesarski odklop v dobri družbi.
Glavni jesenski projekt pa je že logistično potrjen, saj imam v žepu letalsko karto za Solun v oktobru. Tokrat je plan raziskati severni del Grčije, ki ga še nisem prevozil.
Za finale leta 2026 pa se zna zgoditi, da se decembra, ko bo morda zunaj že sneg, zopet v kakšni maski pojavim na Savskih 50. Deklevc sicer pravi, da ta dogodek ne obstaja več, ampak jaz bom verjetno tam, ker takšnega družabnega dogodka preprosto ne gre zamuditi! 😉
Koliko sto kilometrov bi lahko prevozil v slogu Savskih 50?
Sigurno manj kot sto, ker bi se mi mudilo na pivo v cilju.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jaka: Zbudim se sredi čudovite, neokrnjene narave. Jutro se obvezno začne počasi, brez tiranije budilke in urnikov, z vonjem po sveže kuhani kavi. Ekipa? Tista kolesarska družba, s katero se razumeš brez besed in te povezuje enak, sproščen pogled na svet.
Brez hitenja in lova na sekunde se fura po odmaknjenih poteh, kjer se za vsakim ovinkom odpre nov epski razgled. Dan obvezno presekajo tisti nepogrešljivi rituali: postanek za mrzlo pivo ali kosilo v kakšni na pol pozabljeni vasici, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Sledi popoldanski skok v osvežilno vodo gorskega tolmuna ali morja. Vse skupaj se prevesi v romantično večerno vožnjo, ta ima vedno svoj čar. Dan se zaključi s spanjem pod milijoni zvezd. To je tista prava nirvana.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Izbral bi kakšno potovanje po odmaknjenih krajih manj razvitega sveta – vsekakor nekje globoko v naravi in daleč stran od vsakodnevnega vrveža. Vedno me je privlačilo visokogorje s svojo lepo, a surovo naravo. Enako močan magnet pa je zame tudi morje: bodisi na jadrnici, kjer uživam v vetru, valovih in pravi družbi, bodisi pod morsko gladino. Ta čudoviti, popolnoma drugačen podvodni svet je bil namreč dolgo časa moja največja strast.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?
Še vedno bi počel zelo sorodne stvari, le da bi aktivnost in odklop iskal skozi druge oblike gibanja.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
To je trenutno moj Trek Supercaliber 9.9 XX1 AXS (Project One). Po mnogih letih furanja legendarnega, a že precej utrujenega Treka 7000 ZX, sem končno presedlal na to raketo in jo rahlo predelal, da mi ustreza za potovanja (Brooks sedež, Conti RaceKing plašči, tailfin torbe..). Preden je prišel v mojo garažo, ga je tekmovalno vozil Rok Naglič. Kolo dobesedno leti in z njim je vsak klanec lažji. Gre za XC soft-tail, ki pa po potrebi v trenutku postane trd, sanje vsakega fotra po štiridesetem. 😀
Kolesu je sicer ime Katja. To ime je dobil, ko sem se vrnil s kolesarskega potovanja po Portugalski in menda v sanjah omenjal neko Katjo? Ko so žena in otroci videli kup fotografij mene in bicikla po raznih apartmajih, so doma hitro sklenili, da je Katja zagotovo moje kolo.
Tvoje prvo kolo?
Če ne štejem rdečega Ponija, je bil moj prvi res pravi bicikel kultni BMX iz časov filma BMX banditi. Imel je celo montiran elektronski zvonec z različnimi melodijami! Na žalost so mi ga ukradli pred telovadnico, ko sem bil na treningu juda.
S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …
S Katjo, itak 😀 poleg moje žene kakopak. 😀
Ali pa z vesoljčkom E.T.-jem v prednji košarici.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
“Če si v dvomih, preprosto začni poganjati.” Nič se ne zgodi samo od sebe in osnova vsake motivacije je akcija. Najtežji del vsake avanture je vedno tisti prvi korak, ko se moraš spraviti od doma in zapreti vhodna vrata. Ko si enkrat v gibanju, na poti, se vse stvari nekako uredijo same od sebe. Samo začeti je treba.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …
Prvi, ki mi pade na pamet, je bil čisti klasik na začetku uporabe SPD pedal: ob speljevanju sem zakopal na mestu, se bočno prevrnil kot vreča krompirja in z rebri pristal točno na skali – rezultat: počena rebra in boleča rehabilitacija. Drugi, ki je ostal v spominu, pa se je zgodil, ko sva se z Bibi (boljša polovica) vračala s piknika pod plezališčem Turnc. Vozil sem “brez rok” in med tem sva se zapletla z balancami. Da je bila zadeva še bolj zanimiva, sem imel takrat na hrbtu še ogromen pohodniški nahrbtnik, ki je fiziki samo pomagal dokončati svoje delo.
Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?
Pa dajmo sladoledarja, ker je zunaj ravno vroče.
