Aleš je kolesar enajst dni na leto – kot bikepacker. Ali je možno, da takrat doživi globji dvokolesni zen kot večina v nekajkrat toliko kolesarskih dneh?
Aleša je v Verigo zvabil Lenart Zaletel.
Aleš Majerič
- Vzdevek: Radman
- Kraj: Ljubljana
- Starost: 47
- Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Klub brez družbenih omrežij
Lenart: Katera od vseh tvojih večdnevnih kolesarskih tur ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?
Aleš: Zagotovo Kapadokija. Turčija je v marsičem presegla moja pričakovanja. Sprva me je šokirala “pocestna” kultura. Nekako sem si predstavljal, da “bolj južno, bolj tužno”. Vozniki so se nas izogibali v širokem loku, vzpodbujali, pozdravljali. Za edino bližnje srečanje je poskrbela voznica motorja s hrvaškimi registrskimi številkami, ki se je odločila za bolj “intimen” način prehitevanja. Drugače pa neverjetna pokrajina, divja mešanica Toskane in Islandije. Polna idiličnih vasic ter prijaznih, preprostih in radodarnih ljudi.
Katera je, poleg kolesa in torb, najbolj esencialna stvar, brez katere ne greš na pot?
Frutabela in zračnice.
Katera destinacija je še na tvojem seznamu želja in kaj te pri njej najbolj privlači?
Življenjska želja je večmesečno popotovanje. Čakam penzijo. Ali pa Eurojackpot. Ali pa da se mi to korporativno sranje dokončno zagabi. Štart od doma, destinacija pa po sprotnem občutku. Upam, da se mi Berger pridruži.
mtb.si: Kakšen tip kolesa je najprimernejši za tvoje ture? Si se že podal na resen terenski bikepacking, ki bi zahteval zmogljivo gorsko kolo?
Aleš: Do pred dveh let sem vozil dvajset let starega gorca. Grizli, Bog mu daj večni pokoj. Dve leti nazaj, ko so stroški vzdrževanja presegli vrednost kolesa, sem se odločil za treking zadevščino. Vsekakor pogrešam obilje prestav, ki jih je nudil stari poltrdak. Nostalgija je še posebej neznosna v kakšen strm klanec. V kakšne hude divjine se ne bi podajal, že zavoljo količine prtljage, ki jo tovorim s seboj. Kak krajši “enduro” vložek pa se na vsaki odpravi povsem prileže.
Nekateri kolesarski popotniki doma ne kolesarijo za zabavo ali kondicijo, morda malo za trening pred turo. Si tudi doma kolesar?
Nisem. Definiram se kot kolesarska desetdnevnica – poleg vsakoletne enosmerne vožnje na Krk in deset dnevnega popotovanja, ne kolesarim.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Aleš: Še enkrat bi podoživel epski vzpon na smučišče Erciyes v Kapadokiji. Berger, Jakoš, Akustika od Big Foot Mame in par toplih pločevink. Po vsakem kilometru smo ležali na širokem odstavnem pasu, kot bi nas razporedila srednje močna granata. Globoki pogovori, kup smeha in zavedanje, kaj v žviljenju je zares pomembno in s kakšnimi brezveznimi problem se ukvarjamo večino svojega življenja.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Nekje ob tekoči vodi s knjigo in Kali (psom).
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?
Po mojem skromnem prepričanju je izum kolesa blagoslov in prekletstvo. Kar naenkrat si lahko prenašal in kopičil veliko več, ko bi lahko, če bi vse te zadevščine peš nosil na kup. Ljudje smo po večini sprogramirani tako, da radi vlačimo na kup in kopičimo stvari. In to nas je pripeljajo do tega, kar imamo sedaj. Po drugi strani pa se lahko usedeš na kolo, greš v sosednjo vas pozdravit, pomagati sorodnikom. Če kolesa ne bi izumili, bi verjetno posedal pred rodno jamo, nabiral jagodičevje, se ruval s kakšno počasnejšo in manj agresivno gozdno živaljo in zvečer ob ognju vse to delil s pripadniki mojega plemena.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Grizli (originalno Grisley). Kupil sem si ga za svoj 23. rojstni dan. Generično gorsko kolo, rdeče-modre barve. Skozi leta so od tovarniške opreme ostali le okvir in platišča. Zvesti kompanjon, s katerim sem začel spoznavati čare popotniškega kolesarstva, ki je junaško zdržal vse popotniške napore, padce in transportne izzive. Relikvija časov, ko smo navigirali brez Komoota in analogno iskali prenočišča (brez Bookinga). Dala sva si najboljša leta svojih življenj. Sedaj spoštljivo visi na kljuki v garaži. Upam, da se mu tako kmalu ne pridružim. 😊
Tvoje prvo kolo?
Uh. Nek socialistični easy rider. Visoka, zavita belanca, dolg sedež s simboličnim naslonom zadaj in torpedo zavora. Nekoč se mi je v ovinku pred hišo odlomilo krmilo in sem končal v potoku. Dobil sem jih še od staršev, ker sem “divjal”, mati so mi na rane nalili arnike, oče pa je zašvasal krmilo.
S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …
Trenutna naveza mi je vedno v veselje – Berger, Jakoš, pa Novak in Jaka. Če bi bilo mogoče, bi šel na furo z mojim očetom v njegovih dvajsetih letih.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ko je p…arija, se malo ustavi, zadihaj, se trapasto nasmej. Kar si po dolgih letih zapomniš za nazaj, niso trenutki, ko je šlo vse po načrtih, ampak vse kaj drugega.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil? Tudi, če si ga v resnici nisi …
Portugalska. Strm spust. Presenetil me je oster desni ovinek. Maksimalna hitrost na števcu pred incidentom je bila zabeležena pri 82 km/h. Z blokiranimi zavorami sem jo urezal naravnost čez cesto, kjer me je pričakala jata manjših skal. Razbil sem si koleno, komolec, rebra in levi bok. Ko so me preostali člani oskrbovali, celega bledega, je celoten šov ukradel Jakoš, ker ga je v čelo pičila čebela. Malo sem se bal, kaj bo prineslo jutro, ampak je nekako šlo.
Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si?
(v bistvu si je zaželel verzijo ob 25-letnici skladbe, ki se ne pusti vgraditi)
