Nekdanji francoski reprezentant v alpskem smučanju po kolesarjenju v Sloveniji o furanju, spustaško-smučarski klapi iz Nice z Barelom in Vouillozom, koristi tehničnega mtb spuščanja za smučarje, svojem dirkanju v enduru in še čem.
Nekdanji francoski reprezentant v alpskem smučanju Christophe Saioni, zdaj trener ekipe evropskega pokala, je pred dnevi končal dvotedenski dopust v Sloveniji. 43-letni Primorec iz Nice je aktivni del kot ponavadi posvetil svoji strasti, gorskemu kolesarstvu v družbi slovenske reprezentantke Maruše Ferk in prijateljev.
AD: Koliko si bil kaj na kolesu v Sloveniji?
CS: V petnajstih dneh sedemkrat ali osemkrat, na Svetem Petru, v Mojstrani, na Taležu, v Vintgarju in na nori turi na Stolu. Z Marušo, kadar se to ujema z njenim programom treninga, sam ali s slovenskimi prijatelji. Najbolje je s Tadejem Volkom, pozna vse najboljše poti okoli Blejske Dobrave.
Nisi prvič kolesaril pri nas, kajne?
Ko pridem v Slovenijo, imam vedno s seboj kolo in poskušam odkrivati nove poti, kdaj se tudi skoraj izgubim v gozdovih. A je vedno zabavno in imam kaj za povedati, ko se vrnem.
Katera je tvoja najljubša slovenska tura?
Najbolj razburljiv je bil gotovo Stol, z zahtevnim vzponom (za moja stara uničena kolena) in neverjetnim spustom. Najlepše pa je na koncu, od Valvasorja do Most, “Tadejeva linija” po gozdu je zame desetka! A za zdaj poznam le ta del Slovenije. Želim si je odkriti še kaj več.
Kaj ti je najbolj všeč – kolesarski parki ali tura na pedala, enduro slog?
Rad se spustim po slingletracku, pa tudi poganjam in se vzpenjam. Lepo se je vzpenjati in uživati v razgledih, potem pa na polno navzdol. Če se le da, nikdar po cesti. Včasih pa se prileže tudi dan vzpenjanja z avtom kje na neznanem terenu, kot to včasih počnemo v Italiji.
Kdaj si se začel ukvarjati z gorskim kolesarstvom?
Enkrat v devetdesetih s kolesom svojega bratranca, potem je moj oče kupil gorska kolesa za izposojo v restavraciji, ki smo jo imeli na smučišču v zaledju Nice. Čeprav smo takrat res divjali, si nisem mogel predstavljati, kako se bo dalo voziti s kolesi, ki jih imamo danes.
Kaj ti gorsko kolesarstvo predstavlja skozi smučarske oči, le dober kondicijski trening ali še kaj več?
Mislim, da je za smučarja zanimivo tveganje, s katerim se sreča na gorskem kolesu, ter izbira linij. Na enduro turi, ko ne poznaš poti, moraš hitro izbirati linijo in se prilagajati. To je priprava na podzavestne reakcije, ki jih potrebuješ pri smučanju.
Ko si bil še aktiven tekmovalec, si se moral zadrževati na kolesu, da se nisi poškodoval, ali si vseeno podil na polno?
To je bilo kar težko, nikdar se nisem znal zadrževati. Nekoč sem na kondicijske priprave prišel ves potolčen, s poškodovanim gležnjem in zapestjem, saj sem grdo padel kot predtekmovalec na francoskem prvenstvu v spustu. A to bi se prav tako lahko zgodilo tudi pri igranju nogometa ali čem drugem!
Če bi kdo priredil gorskokolesarsko dirko, recimo enduro, za tekmovalce v smučanju, kdo misliš da bi zmagal?
Upam da jaz, haha! Ne, ne bi vedel. Kolesaril sem s tekmovalci evropskega pokala in so pač smučarji. Čeprav niso veliko na kolesih, jim je šlo dobro in se niso balim hitro so napredovali.
Kateri smučarji pa so dobri gorski kolesarji? Slišim, da je Manuel Osborne-Paradis dober na kolesu za spust, saj je doma v Whistlerju.
Ne vem, kako je v drugih ekipah. Gotovo so dobri Kanadčani in Američani, ki so doma v krajih, znanih po gorskem kolesarstvu. Med Francozi je zelo dober lanski slalomski zmagovalec evropskega pokala Victor Muffat Jeandet. Kupila sva si enaki DH kolesi in je prišel v Nico vozit za teden dni.
Prihajaš iz Nice, imaš kolo Mondraker in čelado Urge … težko te je ne povezati z legendarnim francoskim svetovnim prvakom v spustu. Pa še eno večjo legendo imate tam. Kako dolgo se poznate, kdaj skupaj kolesarite?
Fabien Barel je eden mojih najboljših prijateljev, spoznala sva se pred več kot petnajstimi leti … na fizioterapiji! Vsi smo hodili tja, tudi Nico Vouilloz in drugi športniki iz Nice, izmenjevali smo si izkušnje iz svojih športov, o telesni pripravi. Pa tudi na kolesih. Fabien in Nico živita 200 metrov narazen, tako da smo šli kdaj vsi trije skupaj na kolo. Naše prve skupne vožnje so bile … zanju zelo zabavne, jaz pa sem bil veliko na tleh! Drug drugega sta vzpodbujala, pa še mene sta kar silila, da sem se spuščal brez strahu, a tudi brez tehnike. Zdaj je lažje, boljši sem na kolesu in ko grem zdaj s Fabienom na kolo, ni več tako žleht, pozna bolečino padcev in bolj pazi name, kot da bi me v kaj silil. Z njim je res odlično kolesariti in z njim neverjetno napredujem.
Vidim, da se poskušaš tudi v enduro dirkah. Kako ti gre, kako ti je všeč, je to zate velik izziv ali le zabava?
Enduro dirke so zame doza adrenalina! Ljubim ga! Tako ohranjam osvojo odvisnost od tekmovanja. A zdaj to lahko počnem sproščeno in tudi ostanem na kolesu. Sprva sem forsiral in veliko tvegal, saj je bila to dirka s časom, tako da po vrsti padcev nisem bil več hiter. Zdaj sem našel pravo mero in sem hitreje v cilju. A vse je za zabavo in hiter sem svojemu telesu primerno.
V kombinacijski tekmi smučanja in kolesarjenja med teboj, Fabienom in recimo Cedricom Gracio, kaj bi se zgodilo?
Pravzaprav sva se s Fabienom že pomerila na ta način. Potem, ko sem bil predtekmovalec na francoskem DH prvenstvu, je šel on za predtekmovalca na smučarsko tekmo … in jaz sem zmagal. A to je bilo pred leti, Fabien je napredoval v veleslalomu, jaz pa ne! Zdaj ne bi imel več možnosti. Proti Cedricu ali Damienu Spagnolu pa sploh nikdar, oba sta bila dobra veleslalomista, tekmovalca na tekmah FIS.
So ti slovenski prijatelji pojasnili zakonsko ureditev kolesarjenja v naravnem okolju v Sloveniji in ali imaš o tem svoje mnenje?
Škoda je, da se ne da kolesariti tam, kjer se hodi peš. Če to ni ravno narodni park, mislim, da bi lahko bilo odprto za vse, tudi gorski kolesarji bi lahko vzdrževali poti.
Maruša bo naslednja smučarka na kolesu na mtb.si, slišim, da je že kar dobra kolesarka. Imaš kaj pri tem?
Že prej je kolesarila po gozdovih, s trdakom, z njim je šla tudi v park. Zdaj mi sledi na singletrackih in to s Fabienovim kolesom Mondraker Foxy. Dobro ji gre. Mora videti, razumeti, in potem poskusi tudi sama. Seveda bi lahko ravnala tudi bolj nagonsko, a se ne želi poškodovati – tudi jaz ne želim, da bi se. Če je pretežko, ji rečem naj sestopi in gre peš. A z vso zaščito na sebi je samozavestna in poskusi marsikaj. Četudi ji ni všeč, ko včasih pade, upam da se zabava!
