Nedavni obisk Sarajeva je postregel z epskima turama, druženjem z lokalnimi gorskimi kolesarji in uživanjem v športni prehrani. Za nas je to zagotovo vstop v drugačen svet življenjskega sloga na širokih plaščih.
Žal je Sarajevo nam in svetu znano po vsem drugem, samo kot destinacija za gorske kolesarje ne. Prestolnica današnje Bosne in Hercegovine je bila vpletena v številne spopade, spomini na zadnjo vojno so še kako živi. A dolgo pred tem se je Sarajevo ponašalo z velikim vplivom, ki ga je prinesla lokacija na pomembnih trgovskih poteh, mesto pa so močno zaznamovale tudi religije. Na vsega nekaj sto metrih se stikajo kar štiri svetovna verstva, vsak vodič pa se bo pohvalil tudi s prvim vodovodom, prvo električno napeljavo, prvim tramvajem … A mesto je znano tudi zaradi športa, saj so bile še ne tako zelo dolgo nazaj tam zimske olimpijske igre, uspešne tudi za naše športnike.
Le nekaj dni dolg obisk je bil zelo intenziven, zato bomo reportažo objavili v dveh delih. V prvem se bom posvetu dogodku, zaradi katerega smo sploh odpotovali v Sarajevo, v drugem (objava v petek), pa bom predstavil še drugo epsko turo in napisal malo o tamkajšnji sceni. Vabilo je prišlo s strani organizacije Mtb.ba, ki je v sodelovanju z mestom pripravila skupinske ture pod skupnim imenom Enjoy Sarajevo. Prireditev je potekala v času obletnice osvoboditve mesta v drugi svetovni vojni, načeloma izključno turistična vožnja pa se je sprevrgla v pravi festival gorskega kolesarstva. A na drugačen način, kot smo vajeni.
Množično presenečenje
V sobotnem jutru smo se zbrali na za promet zaprti promenadi ob reki, nad cesto je bil obešen transparent, ki je vabil k izletu, ob kamnito ograjo pa je že bilo naslonjenih nekaj koles. Nato pa se je začela množica zbirati in okoli nas je bilo naenkrat krepko čez 200 kolesarjev, policijsko spremstvo, reševalno vozilo, novinarske ekipe … Vozni park udeležencev je bil zelo zanimiv, prevladujejo pa gorska kolesa razreda Alivio in Acera, tudi nižje skupine niso redke. Dražjih koles je malo, ta pa so v večini znamk Specialized in GT, kar glede na močno distribucijo ne preseneča. Tudi veliko tehničnih oblačil ni videti, večina vozi navadne športne čevlje, trenerke in kratke hlače … Vidi se pač nižji standard, a zato ni duh gorskega kolesarstva nič manjši, morda je celo bolj pristen. Brez poka štartne pištole se v policijskem spremstvu in dodatno zaporo na vsakem križišču podamo iz mesta po strmem vzponu do razgledne ploščadi. Tam se zberemo in razdelimo v dve skupini – prva gre na vrh Trebevića, katerega vrh s televizijskim oddajnikom je skoraj točno tisoč metrov nad Sarajevom, ki leži na višini 500 m n. m., z drugo skupino pa se bomo dobili kasneje nad znamenito bob stezo. Na srečo je vzpon po asfaltu in v drugi polovici po makadamu kljub dolžini zelo znosen, brez strmih odsekov in v dobri družbi hitro mine. Tudi nekaj snega pod vrhom nas ne ustavi.
Mersad Pašić in drugi organizatorji obljubljajo dober spust, svoje bo seveda dodala tudi višinska razlika.
BIH nima uredbe o prepovedi vožnje v naravnem okolju, zato je treba misliti le na pešce, ki jih kolesarji prav nikjer niso motili. Ti da misliti, kako zelo se ljudje v glavah spremenijo samo zaradi enega lista papirja, ki prepove gorsko kolesarstvo v svoji najboljši obliki. Spust iz Trebevića se začne zelo umirjeno, v skupinah po nekaj kolesarjev in po zelo tekoči, pa tudi ne preveč strmi poti. Malo blata povzroča težave le tistim z najbolj ‘zlizanimi’ gumami, tisti z več prevoženimi kilometri si želimo malce bolj tehnične stezice. Po ponovnem zbiranju s preostalimi udeleženci in spustu po prvinskem gozdu z več koreninami se znajdemo pod čisto pravo bob stezo. Ne vem, zakaj me steza tako zelo privlači, sam objekt je zagotovo veličasten, v mislih pa smo že imeli spuščanje po njej. A še prej nas organizatorji odpeljejo na razgledno točko nad mestom na skupinsko fotografiranje. Zdaj pa bo res čas, da se ločimo od velike skupine in gremo po svoje … Igor in Ozren iz Hrvaške, moja malenkost in lokalec Sead, ki ni samo zelo zagrizen bajker, ampak tudi vodja najbolj elitne deminerske skupine v državi.
Gremo mi po svoje
Najprej gremo seveda na bob stezo, ki ima nekaj lukenj in je na trenutke polna črepinj in listja, a če se lahko po njej spuščajo z rolerji, se bomo seveda še mi s kolesi. Najprej malo slikanja, nato pa spust z rokami na zavornih ročicah. Pospeški so izredni in naklon ravno pravi za doseganje bolanih hitrosti, a glede na vse ovire v stezi je nujno potrebna zmerna zadržanost. Vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi šli še enkrat na štart in bi čisto spustili zavore … Nato sledimo kolesnicam na tleh in vidimo, da je šla skupina v mesto po makadamu, a v drugi smeri je zelo privlačna stezica. Sead, znan tudi kot Tricky, nas tukaj zapusti in opozori, naj se držimo poti. “Saj je deminirano, a nikoli ne veš,” so besede, ki se ti močno vtisnejo v glavo, še posebej če to reče človek, ki se s tem ukvarja cele dneve in ima na zalogi nešteto zares grozljivih zgodb. A spusta po odličnem singlu vse do prvih mestnih hiš to ni moglo pokvariti, ob tem pa so nastale še super slike, tudi uvodna iz vrha strani. Po celem dnevu smo se znova ulovili s Seadom in drugim iz skupine in odšli naravnost na kosilo – na še eno lokalno poslastico.
Naslednjič o izletu do slapu Skakavac, Valterju in lokalni sceni.
Foto: Grega Stopar, na uvodni sliki prizor iz spusta proti mestu
