Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Unior DH Cup SloEnduro
14. julija 2015

Jure Culiberg se na solnograškem zažene še v četrtega od maratonov BIG4, odkrije moč soli in spiše reportažo, ob kateri se zjočeš.

Jure Culiberg se na solnograškem zažene še v četrtega od maratonov BIG4, odkrije moč soli in spiše reportažo, ob kateri se zjočeš:

Skratka.

V soboto sem šel na Salzkammergut MTB trophy, jasno last-minute. SKMGut se gre last-minute, ker tam vedno dežuje, razen v prestopnih letih. Takrat sneži. Letos pa, kot rečeno last-minute, vidim napoved sonce in se odločim, da grem. SKMGut je namreč zadnji maraton od tki. BIG 4 maratonov, kjer še nisem bil. Vsi MTB insiderji vedo, da so BIG4: Ronda Extrema, Dolomiti Superbike (ok, ta gre vsako leto v drugo smer, ampak šteje tista smer, k sem jo jaz vozil), ta dolga Sellaronda Hero in SKMGut Strecke B. SKMGut ima sicer še Strecke A, samo to je ranga RAAM in noben ne ve, a je to sploh še šport ali mentalna motnja. In ne šteje v BIG4 tudi zato, ker je ne bom nikoli vozil.

Že kar naprej povem, da ni bilo vse Gut. To bi lahko poštekal že prej, recimo v petek, da ne bo vse gut. Signalov je bilo cel kup, samo jih nisem videl, ker moje tretje oko očitno ni dovolj odprto. Ne še. Najprej tista črna mačka, ki mi je prečkala pot na Korenskem sedlu. Kot vsak pošten ateist sem, čim mi je prečkala pot, pljunil 3x čez desno ramo (potem pa še 3x čez levo, to zmeraj zamešam), pa očitno ni pomagalo. Potem sem zvečer v Bad Goisernu 2x dobil lazanjo special, čeprav sem naročil navadno. Ni še konec slabih znakov. Pridem k mojima gostiteljema v kamp, da bom spal v njunem avtodomu (minus last minute SKMGut je, da razen pri frendih ne dobiš več nikjer za spat) in je na postelji pisalo max. 70 kg. Za vse, ki me ne poznate osebno, to je vsaj 20 kg premalo. Ko sem končno po kakšni uri ležanja postelji začel toliko zaupat, da bi teoretično lahko zaspal, nisem, ker je bilo mraz kot na Himalaji. Jaz pa samo z rjuho pokrit. Zjutraj smo ugotovili, da je razlog za mraz na stežaj odprto glavno okno v Wohnwagnu.

No, tako sem se nekako premetaval po postelji do jutra. Okrog 7.00 smo začeli štartno rutino, ki je rutinerju kot sem (3 od 4 BIG 4 sem že naredil) minila dokaj rutinsko in malo čez 9.00 sem bil skupaj z ostalimi 1.000 pa nekaj tekmovalci Strecke B (119 km, 3.800 vm) že čez štartno linijo.

Idioti in ostali

Zdaj, na maratone rad hodim tudi zaradi ljudi, na teh dogodkih jih spoznaš veliko. Načeloma bi jih lahko razdelil v 2 skupini. Idioti pa tisti ostali. Prvega idiota sem spoznal že na prvem vzponu. V borbi za 392. pozicijo me je ob prehitevanju zadel s krmilom v moje krmilo in oba bi skoraj padla. Ker se nisem spomnil, kako se reče po nemško (sicer sem večjezičen), sem kar po angleško zatulil F..k off. Še danes mi je res žal za to, ker nisem siguren, če me je razumel. Ta drugega idiota sem srečal na prvem spustu, kmalu po štartu. Na singelci, na kateri je bilo prostora za kolesa s krmilom širokim največ 680 mm, se tip dere “links, links”. Pa kam naj grem, bog te jeb., a ne vidiš da ni placa, teleportacije pa še dejansko, razen v filmih, ni. Ta tretjega (in zadnjega) idiota sem pa srečal tik pred ciljem, na zadnjem spustu pred asfaltnim povratkom v cilj, ko naju je, brez dotika sicer, skoraj oba ubil. Potem se je pa opravičil in se ponudil, da se vozi v mojem zavetrju do cilja. Da bi dajal smene, je bil žal preveč utrujen. Od same jeze sem ga pustil za sabo … No, potem pa spoznaš še tiste ostale, se pravi ne-idiote. Teh je pa na SKMGut miljon. Od vseh maratonov, kjer sem bil, je publika tu daleč najboljša. Navijanje od prve do zadnje minute, fan-zone, baloni, pokrovke, kravji zvonci, voda in na vsakem koraku motivacija. To je nekaj, kar ti res ostane v spominu, in lepo je videt, ko cela regija diha z maratonom ta dan v letu.

Dvigalo in strmina na vrh

Če se vrnemo nazaj k sami dirki. Prvih pet ur je bilo super, noge so bile tudi že kdaj boljše, ampak je kar šlo. Potem pa smo prišli do dela, kjer pelje na vrh hriba gondola. Ne vem sicer, zakaj ji rečejo gondola (tako vizuelno je zelo podobna tisti v LJ, ki jo je Zoki naštimal), ker mene so učili, da se stvarem, ki te vertikalno dvignejo, reče dvigalo. In ta gondola je meni zgledala kot dvigalo, bila je pač navpična. Sam pri sebi sem pomislil, da enkrat pridem sem z ženo in se bova z gondolo/dvigalom gor zapeljala, da vidiva kaj je na vrhu, nakar po oznakah ugotovim, da bom že danes ugotovil, kaj je na vrhu, in to kar s kolesom. Sranje. Sicer so naredili neke ovinke in serpentine kao, do gor, ampak, lahko mi verjamete na besedo, bilo je vertikalno. Da bi bil šport bolj zanimiv za gledalce, je vse skupaj direktno izpostavljeno soncu, tako da lahko uživamo vsi. Neki časa sem vozil ta del, potem sem malo rinil in ko smo prišli do vrha gondole/dvigala, na cca. 38 stopinj je medtem skočil termometer, se je pa cesta res postavila pokonci. En Italjan pred mano se mi zdi je kar kakšnih 50 sekund hodil na mestu po tistem asfaltu z 55% naklona, v ta hitrih šprintarcah pač drsi. Nekako, še danes ne vem kako, sem se zvlekel do naslednje okrepčevalnice, kjer sem prvič začutil, da dan ne bo samo lep. Ko sem malo popil in pojedel, sem se odpravil do naslednje, cca. 800 vm višje.


Nekje na polovici tega vzpona pa se je začelo. Menstrualni krči. No, ne prav menstrualni, samo isto močni, malo nižje, v nogah. Dejansko me je presekalo, da nisem mogel več voziti. Stopim dol s kolesa in ga počasi rinem naprej. Vidim, da nisem edini, ki ima probleme s krči, namreč okrog mene so se krči začeli širiti hitreje kot tifus med partizani (tisti, ki ste bili pri partizanih, veste, da je to precej hitro). In kar naenkrat je naše društvo bike&hike imelo več članov kot Conchita Wurst fanov. S pomočjo tehnologije in zemljevidov sem ugotovil, da me do naslednje okrepčevalnice loči cca. 400 vm (to je toliko kot iz LJ na Šmarno goro, če kdo pozna). Odločil sem se, da je to najbližja točka, kjer se lahko rešim in odstopim. Ideja je bila, da pridem do okrepčevalnice, strgam štartno številko, dam 70 EUR na mizo in rečem “I want some gentleman’s fun”. Konec koncev, vse skupaj se je dogajalo v Avstriji, kjer se lahko povsod kadi in kupi ljubezen. Žal nisem imel 70 EUR pri sebi, zato sem se odločil, da bom samo odstopil tam. Nekako sem se privlekel do tja in zgrožen ugotovil, da je rettung še 2 km naprej. Se pravi, da moram iti še 2 km naprej, da lahko odstopim. Od obupa se usedem, pošljem ženi SMS, da po 70 km in 3.000 vm čez 2 km planiram odstop. In sedim. Potem pa opazim na pultu sol in spomnim se prijateljev, ki so mi govorili da sol pomaga proti krčem. Žal niso povedali, koliko je moraš vzeti, zato sem jo nasul kar precej na roko in jo lizal kot stekla srna sredi zime. Najprej nisem opazil izboljšanja, čez čas pa je sol name vplivala kot kokain na Charlieja Sheena in odločil sem, se da nadaljujem v smeri cilja. Zdi se mi, da sem na tej okrepčevalnici najprej umrl, potem pa se reinkarniral, na žalost nazaj v samega sebe. Potem je nekako šlo, težko bi rekel, da krči niso bili več problem. So pa postali problem, ki sem ga lahko reševal s pomočjo soli. In tako sem kakšnih 60 g soli kasneje prišel v cilj v 8h in 25 minutah in zaključil projekt big4 nekje okrog 500 mesta med 1000 in nekaj tekmovalci.

Še to. Med tekmo sem ene 2x pogledal okoli, več ni bilo časa, žal, in moram povedat, zelo lepo je tu. Zelo.

www.salzkammergut-trophy.at

Vse foto Sportograf.com

Freestyle Giant SloEnduro Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
Sledite nam