brkinska klasika
Casio GShock
Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
28. aprila 2022

Malo mešano – makadam in asfalt – z več kot dovolj vzpona, s super vremenom in družbo na praznični dan v Brkinih.

Pri Turističnem informativnem centru Ilirska Bistrica so se z lokalnima kolesarskima zagnancema Robijem Jenkom in Markom Šajnom lotili organizacije makadamske dirke. Malo za hec, malo za res – da so pač pokazali, da je njihov namen, da to postane – so jo že v prvi izvedbi poimenovali Brkinska klasika.

Nepodprta (a vendarle z nekaj okrepnimi postajami), po neoznačeni trasi, torej z GPS sledjo. V odprtem prometu. A vendarle dirka.

Datum pa je bil, oh, kar med tednom, a na srečo na državni praznik, dan boja proti okupatorju. Si drznemo prevesti v dan upora proti asfaltu? Smrt asfaltu, smrt asfaltizmu! Niti ne, beri naprej.

brkinska klasika
Na prvih vzponih iz Ilirske Bistrice smo o modrem nebu še sanjali

Po napovedih se je iz mokrega jutra naredil prekrasen, popoln dan za takšno kolesarsko avanturo. To je sicer dobra sedemdeseterica udeležencev (za prvo izvedbo se je treba takšnega števila kar razveseliti) izvedela šele, ko smo bili globoko v trasi. Sonce, oprano ozračje s čudovitimi razgledi, brez prahu na makadamih, višje temperature od pričakovanjih, pa tudi nekaj vetra, ki je bil seveda večinoma časa v prsa.

Priznam, sam se še nikdar nisem spravil v Brkine. Ne s kolesom, ne kako drugače. Verjetno je imela večina včerajšnjih udeležencev, seveda le tistih z drugih koncev države (tudi s Hrvaške jih je bilo nekaj), prvo brkinsko izkušnjo. Pa je prekrasno v Brkinih oziroma vsaj včeraj je bilo. Da niti ne omenim, da imam lokalno pogost priimek, korenine pa prav daleč stran.

Dirka

Prireditelji so rekli, da je to dirka. Za nekaj najmočnejših cestnih in XC asov na čelu je tudi res bila, za druge pa večinoma le od starta, dokler se kača ni razvlekla. Kako se je “dirka” razpletla za prve, malo nižje v tem zapisu.

brkinska klasika

Prva okrepna postaja je razveselila s sladkarijami, sadjem in nečim prozornim v drobnih kozarčkih. Druščina se je že malo oblikovala. Moja četverica je bila odlična in takrat sem začel razmišljati, da na razcepu pri nekako polovici kratke trase (65 km) ali tretjini dolge (100 km) zares zavijem desno na daljšo. Na najdaljšem vzponu smo malce razpadli (ne, nisem bil na čelu), Marko in Nenad sta se držala kratke, midva z Jernejem sva ne vedoč za njuno odločitev zavila na dolgo. In ni nama bilo žal, čeprav je bil dolg dan na kolesu. Približno 100 km in nekaj sto več od napovedanih 2000 višinskih metrov. Z nekaj resnejšimi strminami in vetrom na odprtem … Bruto 6 uric.

Gravel ni ves čas gravel

Lepota “makadamskega” kolesarjenja ni nujno v tem, da ves čas navijamo po makadamih, lahko je tudi v kombiniranju makadamov z manj prometnimi asfaltiranimi cestami. Makadamkar je za to še vedno najprimernejše orožje, zlasti ko so makadami preslabi za “enduro” ali “backroad” špecjalke. V poganjanju gorskega kolesa po asfaltu pa nikdar ni bilo ničesar privlačnega. Edina škoda polovično asfaltirane Brkinske klasike je tako to, da so sicer makadamski dogodki lahko zelo zanimivi za marsikoga na gorskem kolesu, ki pač ni usekan na enoslednice. Ta pa malo manj, čeprav ne nujno.

brkinska klasika

Recimo, da je dolga trasa Brkinske klasike pol-pol. Izven asfalta od hitrih pirokih makadamov do kolovoza in globjega šodra do ravno prekritega vodovoda, kjer sem se ustrašil, da bodo pot Mitskega parka Rodik sredi gozda asfaltirali. Ne bodo.

A ko smo že pri asfaltiranju vsega: na naslednjih lokalnih volitvah čakam, da bo kak županski kandidat obljubil, da za spremembo ne bo asfaltiral vsega v občini temveč bo vzdrževal makadame.

Štampiljk pa nismo pridno zbirali

Na nepodprtih preizkušnjah se je za dokazovanje prekolesarjene trase ustalilo oddajanje posnete opravljene gpx sledi. Zbiranje žigov na kontrolnih točkah mi je osebno bolj pri srcu. Najraje kolesarim brez geđetov, s telefonom, na katerem je za vsak primer sled v aplikaciji. Tokrat sem se “šlepal” in celo pot nisem odprl aplikacije, kartonček v žepu mi je bil čisto simpatičen. Na dolgi trasi so bile tri točke, na kratki ena manj.

Pa žigi niso delovali, kot sva z Jernejem ugotovila, da sva bila prav prva, ki sva se pustila poštempljati v Rodiku. Čeprav sva bila tam gotovo dobre pol ure za vodilnimi, kar nekaj sledi je bilo dobro vidnih. Po ulicah velemesta Rodik, kjer ponavadi iščemo le pot do gostilne (vas je že na meji s Krasom, zato ne štejem, da sem se že potikal po Brkinih) se je dalo tudi mimo doma, pa dekleti na drugi kontrolni točki/okrepni postaji sta se bolj skrivali v hiši, zunaj je bil le A2 list papirja. In so vsi odvihrali mimo.

brkinska klasika
Sva pa z Jernejem edina naredila selfi s puncama s kontrolne točke

Tako sva imela z Jernejem kar za vodilna in kmalu tudi zmagovalca dolge trase, v bistvu sem se že odločil, da mu prepustim zmago, ker sem bil hitrejši le navzdol … Dokler nisva v cilju ugotovila, da sva zavoljo uradno nakazane bližnjice zgrešila tretjo okrepno postajo in žig. Ja, vsaj napotke je treba prebrati pred startom in si ogledati traso na kartončku.

Tudi če bi imela vse žige, pa se ne bi splačalo protestirati, ker a) v cilju nihče ni spraševal po žigih in b) nikogar niso kaj dosti brigali rezultati in kdo je bil prvi.

Prazniki so super

Nepozaben dan v Brkinih, žal bom naslednje leto vedel, v kaj se podajam, in bom razmišljal o lažjem kolesu in takih traparijah. 27. april je naslednje leto na četrtek. Le še zastave ne pozabim izobesiti, pa bo popolno. Tokrat sem se na to spomnil v enem od klancev, ampak mi ni pokvarilo razpoloženja.

P.S. Vrstni redi oziroma imena prvih treh v cilju sledijo nekje na kanalih prirediteljev.

Sledi @brkinskaklasika

Fotografije Rok Mikuletič/Brkinska klasika

Preberi še

“Slavc” Ignac Bakše in Contour Slovenija – krog ob robu kokoške

Pumpaj Slo Velenje
Freestyle Giant Ciklo Centar Wheelbase Ride Loose Riders
Sledite nam