Makadamkanje, mah MTB
Pumpaj Slovenija Vrhnika
Ciklo Centar Wheelbase Ride Loose Riders Freestyle Giant
3. februarja 2022

Ko se čistokrvni gorski kolesar poda na pot s kolesom brez vzmetenja, z ozkimi pnevmatikami in se z rokami oprijema zavitega in rahlo zvonasto oblikovanega krmila, se mu odpre nov svet.

Priznam, na kolesa tipa gravel sem vedno gledal malo postrani. Pač še eno, “ne nujno potrebno” kolo iz enačbe N+1. Specialka, s katero se lahko treseš na makadamu, če ti je to (iz neznanega razloga) res tako všeč. Ali pa udobno kolo za naše neudobne asfaltne ceste. Nekaj, kar “danes res moraš imeti,” v resnici pa brez težav shajaš brez njega … razen tistih nekaj bradatih čudakov. Mogoče bom zaradi teh grešnih misli pristal v peklu. Kaj, če je hudič že prišel pome, saj sem se celo nedeljo boril z njim in njegovimi zavitimi rogovi. Morda pa se bom večnemu ognju izognil že s pošteno pokoro.

Na pot s kolesom Diverge

V resnici imamo doma enega grevla. Ni moj, je sinov. Poleti je z njim naredil precej kilometrov. Tudi jaz sem sedel nanj in se zapeljal po prašnih poteh Sorškega polja. “No ja, saj se da,” sem si mislil, in pri tem je ostalo. Prejšnji teden sva se z Živo vračala iz Rabca. Nekje sredi Istre sem pomislil, da bi lahko skozi tiste lepe kraje šel tudi s kolesom. Ampak ne z gorcem.

V soboto sem na Juretovem Divergu dvignil sedež, zamenjal pedale in na balanco privil nosilec za Garmina. Namesto nahrbtnika sem spakiral ledvičko in jo v nedeljo zjutraj mahnil proti morju. Parkiral sem v Hrastovljah pod visokim obzidjem cerkve svete Trojice. Gume sem napumpal za asfalt, saj sem želel prevoziti čim več, zgrabil “drop” balanco in se pognal v klanec proti Sočergi.

Nenavadno ozkega krmila sem se hitro privadil. Vožnja po asfaltu je bila hitra, mirna in tiha kot v električnem avtomobilu. Pravi zen. Gravel je vloženo energijo brez upora spreminjal v prevoženo pot. Gorsko kolo bi gor proti meji vozil, grevla pa sem priganjal. Stegenske mišice so drugače pekle. A že v Kubedu me je hudič zvabil s poti. “Če ne veš, kam greš, se ne moreš zgubiti,” sem si rekel in zavil desno. Do Sočerge sem prišel šele kasno popoldne, vmes pa dobro spoznal, kaj zna in česa ne zmore makadamkar pod ritjo.

Če nimaš pojma, bodi tiho (vsaj dokler ne ugotoviš, da je kul)

O kolesih tipa gravel ne vem skoraj ničesar. Predsodke sem pustil doma in se vso pot navdušeno učil. Takoj sem spoznal, da ima “moj” Spec s prednjim verižnikom 40 in zadnjim 42 za strme vzpone kar (pre)težko prestavno razmerje. Menjanje prestav (Shimano GRX) je bilo tudi pod največjo obremenitvijo skoraj tako lahkotno kot na moji gorski kozi s Sramovim elektronskim AXS. In kolutne zavore so na asfaltu delovale odlično. Res ne vem, zakaj se jih nekateri cestarji še vedno otepajo. Tudi na zahtevnem terenu pri zaviranju nisem imel nobenih težav. Rotorji so sicer manjši od tistih na gorskih kolesih, a so na tehničnih spustih tudi hitrosti grevla nižje.

Čez Šavrinsko gričevje so speljane lepe asfaltne ceste. A hudič mi ni dal miru in začel sem iskati drugačne poti. Najprej le za poskušino po kolovozih v hosto in po Garminu nazaj ven na cesto. Lahko kolo je bilo neverjetno lahkotno, vodljivo in odzivno. Grobost (pre)trdih gum je rahlo kompenziralo vzmetenje pod krmilno oporo, ki diha za 20 milimetrov. Hkrati pa mi je pomanjkanje vzmetenja dajalo dobre informacije o dogajanju pod kolesi. Dobro mi je šlo, začel sem uživati in postal sem pogumen. Divjega spusta v Kocjančiče se ne bi sramoval niti na gorskem kolesu. Pošteno me je neslo na nos in pogrešal sem potopno sedežno oporo. Šele takrat, ko je nimaš, ugotoviš, koliko ti v resnici pomaga.

Užitek? Seveda

Kratek asfaltni oddih sem izkoristil za to, da sem našel še večje težave. Pod Trsekom se je k Dragonji spustila “Pot za Srce”. Čeprav sem slutil težave, se tako lepemu imenu nisem mogel upreti. Z Yetijem bi se pognal v dolino, Diverga pa sem počasi vodil od kamna do kamna. Aljaž Šterk je v komentarju lepo povzel to, o čemer sem razmišljal tudi sam: “Kar z gorskim kolesom zvozim navzgor, mi uspe tudi z grevlom navzdol.”

Po stezi za konjenike

Proti izviru Dragonje naj bi vodila steza za konjenike. A po njej se že dolgo ni nihče sprehodil in kmalu je le še Garmin vedel, kod naj bi šla. Z gorskim kolesom bi se tam nerodno zatikal v veje, z vitkim makadamkarjem pa sva se kar nekako izvila iz njihovega objema. Čeprav sem nekajkrat prečkal reko, ob tem nisem prečkal državne meje, saj je njen izvir pod Poletiči globoko na slovenskem ozemlju. Tudi tistih 150 pešohodnih višincev do vasi Butari je bilo ob vitkem makadamkarju lažjih, kot bi bili ob gorcu. Seveda bi bilo drugače, če bi kolo otovoril s popotnimi torbami. A z dodatno težo se v tako avanturo verjetno ne bi spustil. No, z veliko željo in voljo bi šlo tudi to.

Ko za konec najdeš tisto pravo

Tik pred Sočergo sem končno našel še tisto, kar je verjetno pravo gravel kolesarjenje: ravno in gladko makadamsko pot skozi redek gozd, obsijano s soncem in mehko postlano z borovimi iglicami. Makadamkanje je, podobno kot singlespeed, stanje duha in nenehno iskanje kolesu primerne poti. Čeprav je lahko gravel kolo zelo hitro, je namenjeno tistim, ki si zanj in za pot z njim znajo vzeti čas. A hkrati tudi izziva sposobnosti kolesarja. Z nedeljsko turo sem v svet grevla vstopil tam, kjer se ta pravzaprav konča. Razmišljal sem, kako bi se na teh poteh počutil z gorskim kolesom. Zagotovo bi z njim kakšno stvar lažje odpeljal. Užitek in navdušenje ob tem, ko sem isto stvar zmogel z grevlom, sta bila tokrat na strani slednjega. In ko mi bo makadamski hudič spet nastavil njegove zavite rogove, že vem, kako jih bom zgrabil. Na prvi turi sem preveč preskočil. Ko bo čas za novo pokoro, bo ta bližja bistvu makadamkanja.

Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Smer: Fréjus, Azurna obala

Casio GShock
Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
Sledite nam