Ni treba, da se tja odpraviš iz hrvaške Istre. Lahko greš kar iz Slovenije, za ogrevanje odbrcaš nekaj kilometrov, narediš par višincev in si tam.
Idejo za Hum je dal tisti Dani, ki je lani v Kobaridu zbral množico ljubiteljev brezprestavnih koles z vsega sveta. Hja, lani je tam tekla tudi Corona, letos pa mi bežimo pred korono. Dani je rekel, da je tura “singlespeed friendly”, a ker imava z Živo vsak po dvanajst brzin, sva jo mahnila malo po svoje.
300 višincev za ogrevanje in žična ograja
Začela sva v Hrastovljah, pod tistim veličastnim klancem: 300 višincev v dveh kilometrih, vsak po svoji špuri in vsak s svojimi mislimi. Singlespeeder bi tam vozil v tretji prestavi – peš. Na vrhu sva prišla v deželo marel. Pa ne tistih za dež (te smo rabili šele v nedeljo) ampak onih za pohanje.
Kar tam sva jih pustila, saj je bila pred nama še dolga pot. Planota za Rakitovcem je žal tudi dežela beguncev. Njih nisva srečala, varde tudi ne, so pa v hosti patruljirali vojaki in policaji. Za razliko od tistih na Kongresnem trgu jih nisva prav nič motila in prijazno so nama odzdravili.
Čez mejo sva morala drugače, kot sva si zamislila. Visoka žična ograja naju je usmerila najprej k slovenskemu, ta pa naprej k hrvaškemu mejnemu policistu. Še dva fejst fanta, ki ne bi smela biti tam.
Še nekaj vožnje in malo hoje
Visoka stopnica Kraškega roba je na hrvaški strani enaka slovenski. Po stezi, tik ob prepadu, so se kolesa zatikala ob skale in se borila za vsak pridobljeni meter. Tekačem istrskega Ultratrail maratona je tu morda celo lažje. Za eko kampom Raspadalica sva se spustila v dolino. Dani je rekel, da je bazen v kampu postavljen prav na rob pečine in lahko iz njega gledaš na vso Istro pod teboj.
Od Napoleonovega mostu do Blatne vasi sva spet hodila v tretji singlespeed prestavi. Blato, mastne skale in klanec so le vsake toliko dovolil kaj več. Deževje prejšnjih dni je pač naredilo svoje. Potem se je steza naenkrat posušila, a tudi zožala. Vidi se, da letos ni imela velikega obiska, pa je bila za najin okus kar malo preveč zaraščena. Zato sva zadnje tri kilometre do Huma goljufala po asfaltu.
Končno Hum
Po legendi je Hum nastal, ko so velikani gradili mesta v dolini reke Mirne. Iz skal, ki so ostale, so ob izviru Mirne zgradili mestece. Dani je rekel, da je Hum najmanjše mesto na svetu. Tako pravijo tudi Hrvati, ampak čisto prepričani pa niso: “Nekateri internetni viri trdijo, da je Hum najmanjše … .” Če je ali pa če ni, je Hum simpatično mestece z enim županom in tridesetimi prebivalci.
Na mitnici kolesarjem ni treba plačati parkirnine. To pri Gorenjcih vedno vžge. Ko sva zapeljala skozi dvojna vrata v obzidju, sva se počutila kot velikana v deželi škratov. Par ozkih ulic, cerkvica, majhna gostilna, majhna destilarna brendija in majhna prodajalna spominkov.
A v njej sva našla vse, kar ponuja istrska zemlja: njihovo slavno bisko rakijo, tartufe na sto načinov, oljčno olje, sir, med, pivo, sivkine piškote… Vse to sva lahko tudi poskusila in prav greh bi bil, če ne bi ničesar kupila. Hum je bil včasih tudi središče glagoljašev, in povsod po mestu so napisi v tisti čudni, nam neznani pisavi.
Šestkrat čez Mirno
Dani je rekel, naj ne hodiva v Hum po močnejšem deževju. Da je enkrat brodil po vodi do jajc. Čeprav sva morala kar šestkrat prečkati Mirno, midva tako globoko nisva zabredla. Živa se je prvič sezula in pogumno stopila v vodo, meni je nekako uspelo, da sem (tam še) rečico prevozil s kolesom. Tudi v drugo se je Živa sezula in zabredla do kolen, jaz pa sem se malo višje mučil čez skale.
Nato sva po skalah šla čez vodo tudi tretjič, četrtič, petič… Zakaj pa ne čez most? Ja zato, ker jih ni bilo! Ni pa bila Živa edina v vodi. Pri Kotlih, kjer se začne pot sedmih slapov, se je nekdo celo kopal v tolmunu, čeprav Mirna ni ravno termalni potok.
Bila je lepa tura
Od Buzeta sva se v Hrastovlje vračala kar po glavni cesti. V dvajsetih kilometrih asfalta so se gume osvobodile istrskega blata, ki se je kljub mnogim prečkanjem vode vedno znova zarinilo med čepke. A takoj pod Kubedom sva zavila na Slovensko turnokolesarsko pot in gume spet izdatno namočila v blatu. Lepa tura, primerna za jesenske in tople zimske dneve, a ti so lahko hitro prekratki.
