Za vse so krivi Masmalići! No, kakor obrneš. Včasih trma ni dovolj in vztrajati, če veš, da ne gre, ni vedno najbolj pametno. Bil je lep kolesarski vikend na Cresu.
Računalnik in Garmin sta zdaj prijatelja, zato je čas za nove zaplete. In ni ga lepšega, kot učiti se na tujih napakah in se jim zraven še smejati.
V petek popoldne sem menjal gume. Previdno sem snel stare plašče, da ne bi premaknil ventilčka ali poškodoval tesnilnega traku. Joj, kje so že leta, ko smo vozili prave tubeless oborče. Malo težav sem imel z natikanjem zadnje gume, saj sem vanjo stlačil še Huck Norrisov trak.
Čeprav je bila v soboto zjutraj zadnja guma prazna, me ni preveč skrbelo. To se pri novozloženem tubelessu ne zgodi tako redko. Mleko pač potrebuje nekaj kilometrov centrifuge, da zapolni vse lunjice v gumi, obroču in ventilu. Z Živo sva naložila kolesi na avto in jo mahnila na Cres. Čakala naju je skrivnostna Tramuntana.
Pumpaj, pumpaj!
V Porozini sem še enkrat napumpal gumo in sva šla. Jaz ne daleč, po sedmih minutah sem spet pumpal. Živa je šla naprej. Po sedemnajstih minutah spet. In potem spet. Star slovenski pregovor pravi: “Ta pametn odneha”. Po skoraj dveurni borbi s TL sem le odnehal, a se vseeno nisem počutil nič pametno. Pamet bi me morala srečati najkasneje po drugem pumpanju. Tako pa sem na travi ob cesti izvlekel telefon in poklical Živo, ki je bila medtem že daleč naprej: “Živa, pejd po avto.”
Medtem sem razdrl zadnje kolo in videl, da je bil ventil napol odtrgan. Tudi tesnilni trak je bil na enem mestu odlepljen. Zanimivo, da tega prejšnji dan nisem opazil. Medtem, ko sem čakal Živo, so dvakrat šli mimo italijanski cestarji. Za njimi je vozil servisni kombi, šofer pa ni niti trznil.
Živa je pripeljala kovček odrešitve, jaz pa sem še vedno vztrajal pri TL. Nikakor nisem hotel tlačiti sveže zračnice v mlečno gumijasto kopel, zato sem zamenjal le ventilček in spet zložil TL. Figo, ventil je bil očitno le pol težave. Poklapano sem priznal poraz, zlil tesnilno mleko v vrečko, obrisal gumo in napihnil zračnico. Ja, včasih me je treba s kolom po glavi. Vse to bi lahko naredil že davno. Zračnico sem imel seveda ves čas v nahrbtniku (to je nujno tudi pri TL sistemu), prav tako majhne klešče, s katerimi sem odvil matico ventilčka. Me prav zanima, če to komu uspe brez kleščic.
Masmalići in Tramuntana
Pred nama pa je bila še cela Tramuntana. To je pokrajina na severnem delu otoka Cresa. Nad njo jadrajo mogočni beloglavi jastebi. Senco ji delajo stari hrasti. Tisti nad zaselkom Sveti Petar skriva v svojem deblu že več kot 500 letnic! Barvno jih popestrijo livade cipresastega mlečka. Kolikor je ta roža lepa, toliko je tudi strupena.
Magični gozdovi ščitijo neštete vodne lokve. V njih se napajajo stotinje ovac. Včasih so tu živeli tudi ljudje, danes pa jih skoraj ni več.
Ostala so le njihova osamela kamnita domovanja, ki jih vse bolj prekriva zelenje. Nimajo več streh, ne oken, ne vrat, so pa zato skrivnostno lepa. Ostale so tudi poti, ki jih povezujejo. Z gorskim kolesom jih z lahkoto prevoziš, prav tako bi šlo tudi z makadamskim (gravel) kolesom. V labirintu gozdnih poti pa lahko najdeš še sedem pravih labirintov. V njihovih zankah dosežeš ravnovesje duha, telesa in narave. Sonce se je že skoraj dotaknilo morja, ko so nama gozdni škrati Masmaliči pokazali pot iz čarobne Tramuntane.
Še en čudovit dan
Prespala sva v mestu Cres, drugi dan pa krog začela v Valunu, se povzpela v zasanjane Lubenice in po divjem rodeu spustila v Martinščico. Drugi del ture je bil bolj umirjen. Za Stivanom sva spet prišla na makadam in uživala v pogledih na Vransko jezero. Manj užiten je bil pogled na prazno gumo. Jasno, zračnica nikakor ni kompatibilna z otoškim trnjem. Tubeless je še vedno zakon. A tokrat sem imel več sreče. Luknjica je bila majhna in do avta sem pumpal le dvakrat.
Mali Masmalići iz Tramuntane so dobri škrati. Vsake toliko pa se odločijo in nekomu ponagajajo. Očitno so tokrat izbrali mene in čeprav jih nisem videl, sem jih nekaj pripeljal tudi domov, ker …
V ponedeljek sem spet razdrl zadnje kolo. Odstranil sem star tesnilni trak in opral obročnik. Nalepil sem nov trak, poiskal nov ventilček, namestil gumo in jo napihnil na suho, da je lepo sedla ob rob obročnika. Ko pa sem želel odviti jedro ventilčka, da bi skozi steblo ventila nalil tesnilno mleko, sem videl, da se jedra sploh ne da odstraniti. Le kateri škrat mi je v roke dal tak ventilček? Še enkrat sem snel gumo in zamenjal ventilček. Seveda sem prej preveril, če mu lahko odvijem jedro. A ko sem ga želel z matico priviti na obroč, sem opazil, da ima steblo drugačen navojni korak od običajnih. Škrati so me spet potegnili za nos. Potem jim je bilo dovolj in s tretjim ventilčkom mi je le uspelo. Tubeless zdaj drži, magija Tramuntane pa tudi.
*TL = tubeless
Fotografije Matej Hartman
{loadposition inside}
