Športniki z vseh vetrov se na youtubu seznanijo s furanjem, si sposodijo sposobna gorska kolesa in se z avtodomom odpravijo na poslastico v Dolomitih. Janez pa pripravi reportažo.
Športniki z vseh vetrov se na youtubuseznanijo s furanjem, si sposodijo sposobna gorska kolesa in se z avtodomom odpravijo na poslastico v Dolomitih. Janez pa je pripravil reportažo.
Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sva se s kolegom Perotom z navadnim gorskim kolesom spuščala po downhill progi z Rašice in si vzela minuto odmora. Mimo naju “prileti” par na trail kolesih, midva pa za njima. Po 30 m se ustaviva in spogledava: “Kam sta šla?”
“Tule dol zagotovo ne, je prestrmo!”
Stisnila sva rep med noge: “Pojdiva raje nazaj, tista potka je ful lepa.”
Letošnje poletje se je prijatelj Aljoša, član moške družbe, s katero vsako leto preživimo skupaj en športni vikend, navdušil nad downhill progami v Kranjski Gori in Peci ter predlagal, da bi šli prevozit Sellarondo v Dolomitih.
Nihče od nas ni imel primernega kolesa za tako zahtevno turo, zato smo si vsi izposodili trail kolesa. Eden med nami je šel še korak dlje in si sposodil celo električnega! Jaz sem stopil v kontakt s trgovino Extreme Vital, kjer so mi prijazno posodili top all mountain Stumpjumer Comp 19 znamke Specialized. Za turo v smeri urinega kazalca smo se odločili na podlagi ugotovitve, da smo že vsi čez 40.
Ekipa: Fabo, Aljoša, Cof, Pero in Janez
Odločili smo se, da bomo potovali po polžje – vse bomo vlekli s seboj. Avtodom je bila odlična izbira, saj smo imeli na voljo le en vikend. Čez leto nam zmanjkuje priložnosti za druženje in na tako majhnem prostoru ob tako dobri družbi je čas na poti še prehitro minil. Vse udobje sodobnega avtodoma smo s pridom izkoristili, razen … Ker smo vsi po naravi ali poklicu športniki z več kot 180 cm, se je eno izmed ležišč izkazalo za občutno prekratko. Kolega Fabo je našel rešitev: “Eden izmed nas bo spal v položaju fetusa!”
Ker smo se vožnje s kolesi lotili precej studiozno, smo si na poti na YouTubu ogledali najbolj ekstremne oblike downhill spustov od favel do ledenikov in nekaj osnovnih trikov za varno vožnjo. Vsak od nas izhaja iz različnih športov, zato so bili na nas poleg obveznih čelad tudi malo drugačni ščitniki, recimo za hokej in odbojko. Lahko rečem, da so nam prav vsi prišli zelo prav. Prav tako se je za zelo dobro odločitev izkazal vklop funkcije sledenja na naših telefonih. Ko smo se razkropili, smo se tako namreč lažje našli.
{loadposition inside}
Prvi dan – štart proti urinemu kazalcu
Prevozili smo 65 km po trasi MTB tour clockwise. Začeli smo v Arabbi, kjer smo kupili dnevne karte po ceni 48 €. Z gondolo smo se dvignili na skoraj 2500 m in pred prvim spustom izvedli ogrevanje, kar se je po dveh zavojih izkazalo za pametno odločitev. Po makadamu nas je premetavalo, kot bi jahali največje valove, ko zapiha jugo. Začetno nelagodje je hitro zamenjalo “slajdanje” skozi ovinke in vriskanje ob ugotovitvi, kakšne so vozne lastnosti širokih gum, disk zavor in amortizerjev, ki požrejo vsak še tako velik kamen na poti.
Traile, ki so nam bili še posebej všeč, smo tudi ponovili, kasneje pa ugotovili, da nam bo zmanjkalo časa, če hočemo sklenit krog, preden ugasnejo naprave.
Čeprav smo hitrosti izpeljanih zavojev redno dvigovali, si čez “bumpe” še vedno nismo upali skakati.
Ko sem se spuščal po smučišču, sem preizkusil tudi “death grip”. Čez kamne me je tako razmetalo, da sem komaj ujel krmilo in le tako obdržal smer. Takoj sem jih slišal: “Tukaj je preozko za ‘heli’ reševanje, zato bolj po pameti!”
Po vsaki vožnji, v nasprotju od mojih pričakovanj, je namesto občutenja mraza in vetra teklo od mene zaradi garanja na vsakem prevoženem metru, na vsakem izpeljanem zavoju. Izrazi na obrazih so nam začeli izrisovali nasmehe zadovoljstva ob ugodju in prijetni utrujenosti, ki smo ju doživljali. Dih jemajoči razgledi na ledenik Marmolade in vrhove Sellagrupe pa so nas spremljali večino poti. Čista uživancija!
Malo manj zabavno je bilo med dvema padcema čez balanco, a k sreči smo se nezgodama le smejali. Prva pomoč za zasilno krpanje ran je na takih turah namreč obvezna in mi smo jo kar pogosto uporabljali. Še manj smešna je bila odpoved dveh zadnjih zavor, kolesi sta postali neuporabni za spuste. K sreči se je to zgodilo ob koncu dneva, ferode smo lahko zamenjali in rešili eno kolo, drugo, ki je spustilo olje, pa smo za naslednji dan morali nadomestiti z izposojenim.
Drugi dan – v kraljestvu svizcev in Pordoi Burz
Pri domačinih smo se pozanimali, katere so res lepe in zanimive proge in se odločili, da “gremo mi mal po svoje”. Spust s Portavesca smo usmerili bolj desno od zarisane trase in očitno smo bili prvi ta dan na tem terenu. Svizci so začeli dirjati pred nami in se divje dreti, bilo jih je kot zajcev. Ko smo se ustavili, so se ustavili tudi oni. Gre za izjemno lepo gojene primerke, katerim se vidi, da živijo od hrane turistov. Približal si se jim lahko na 10 m, pa so te samo vprašujoče gledali, katero čokolado imaš. Dovolj romantike, sledil je gumi defekt, pa čez 200 m še eden na istem kolesu, potem pa gas, zdaj že s krajšimi skokci.
Zapeljali smo na tehnično zelo težke dele, kjer smo morali razjahati kolesa in peš odpeljati ovinek ali dva. Nam v posmeh pa je zraven stala tabla JUMP. Kam je postavljavec proge mislil usmeriti skok, nismo mogli ugotoviti. Smo pa ugotovili, da se na jumpi lahko izvede tudi levji skok, in sicer nenačrtovano. K sreči razen razbite čelade in ranjenega ponosa ni bilo hujšega. Kupili smo novo čelado in se čez Passo Pordoi spustili v Canazei. Vreme nas je ustavilo, da se nismo dvignili še na načrtovano Col Rodella. Usmerili smo se nazaj proti Col dei Rosi in našli zelo lepo in zabavno progo Double U, katero so nam priporočili. Res je lepa in zabavna, kljub vožnji po sveže razmočenem terenu.
{gallery}2019/190918_sellaronda2{/gallery}Zelo lepa, razgledna in vožnje vredna je proga Pordoi Burz. Proga ni zahtevna, lahko jo odpelješ tudi z navadnim gorcem. Mi smo jo odpeljali ob petih popoldan, ko postane svetloba prijazna objektivom in to je bil res pravi “Kodak moment”. Ko piješ vodo direktno iz slapa in se voziš po slemenu nad gozdno mejo … Na tem delu proge teren velikokrat spremeni konfiguracijo in je res dobro imeti sedež, ki ima prilagodljivo višino na krmilu. To velja za vso opremo na kolesu, saj je lahko velika razlika, ali se imaš dobro in uživaš v razgledih na dobrem kolesu ali pa trpiš in preklinjaš, kaj vse bi lahko imel …
Na svojem Stumpjumperju sem imel vse, kar sem potreboval. 29-colska kolesa so z lahkoto prevozila večino ovir na poti, pritisk v gumah sem imel namerno dokaj nizek, da je bil dober oprijem tudi čez skalnat teren. Zaklepanja amortizerjev na krmilu nisem imel, kot sem opazil pri kolegih na drugih kolesih, vendar pri tako malo višinskih metrih, ki smo jih prevozili navzgor, tega zaklepa nisem niti pogrešal. Malo me je motil le vzvod zaklepa na zadnjem amortizerju, ki ni deloval najbolje in sem moral vsakič preizkušati, kako je nastavljen. Zavore so se glasno oglasile vsakič, ko sem se za nekaj trenutkov ustavil. Ko so se segrele na delovno temperaturo, so zopet delovale brez pripomb in z lahkoto zaustavljale breme 100 kg – imel sem težak nahrbtnik z veliko vode.
Hoda prednjih vilic 150 mm nisem nikoli izkoristil do konca, kar pomeni, da sem bil morda celo preveč prizanesljiv do kolesa in ga nisem gnal do mej, nekaj mora ostati tudi še za naslednjič.
Preizkusil sem tudi e-bike, ki je priročen, ko se cesta postavi navzgor, a se zelo pozna dodatna teža na zavojih in vodljivosti kolesa na poti navzdol, zato na naši turi ni bil najboljša izbira. Tudi ko sem preizkušal kolesa kolegov, sem komaj čakal, da dobim nazaj svojega SJ-ja, ki mi je zares ustrezal.
Kdo si upa?
Najtežji del pa je bil zadnji spust nazaj v dolino, proga Burz. Ko se vrneš v gozd, v katerem so tla napita z vodo, ovinki postanejo neprevozni. Proga, na kateri smo zjutraj uživali, skakali in delali levje skoke, nas je objela v blatno kopel. Kolesa se niso hotela več vrteti in ko si z nogo stopil na tla, si se lahko odpeljal navzdol, naprej, vzvratno ali bočno. Ni šlo drugače kot peš ob kolesu ali pa te je proga izpljunila iz svojega korita. Spust je bil zelo tvegan in proga je bila neprevozna.
Na servisu, kjer smo si sposodili kolo, so nam omogočili, da smo iz blata izluščili svoja kolesa. Pod cerkvijo v Arabbi pa smo na osrednjem trgu izvedli še “obred” čiščenja ščitnikov in čelad ter izkazali hvaležnost višji sili, da ni bilo nobene resnejše poškodbe.
To je bila nepozabna, adrenalina polna avantura, ki mi še danes prikliče nasmeh na obraz.
Ko se bova naslednjič s Perotom spet odpravila na downhill z Rašice, bova tisti odsek, kjer sva se nazadnje obrnila, zagotovo odpeljala.
Besedilo in fotografije Janez Počkaj
Na naslovni fotografiji spust Pordoi Burz
Janezu so Specializedovega Stumpjumperja posodili v trgovini Extreme Vital.
Morda tudi ti načrtuješ ali že imaš za seboj kakšno zanimivo mtb avanturo, o kateri bi rad na mtb.si pripovedoval somišljenikom? Oglasi se na desk@mtb.si.
