Sea to Sky
12. septembra 2023

Jaka mi je rekel: ”Če si že prišel v Kanado, moraš tudi v Whistler. Saj veš, da te bo vsak vprašal, če si bil tam.”

Jakov delavnik v Ridehubu traja štiri dni od petka do ponedeljka po 10 ur, prost je v torek, sredo in četrtek. Za njegov ”vikend” sva načrtovala premik na Sunshine Coast, Whistlerju pa sva namenila njegovo delovno nedeljo. Jaka dela do 17:00, če mu bodo fantje pomagali, lahko uide pol ure prej, od Squamisha do Whistlerja je ena ura vožje, park obratuje do 20. ure, dve uri furanja bo dovolj.

Highway 99 ali Sea to Sky?

Da ta dan ne bi drgnil samo parka, sem se odločil, da bom šel v Whistler s kolesom. Najlažja in najhitrejša pot bi bila Highway 99 – Sea to Sky. Po njej sva šla nekaj dni prej v Pemberton. Tam, kjer imajo naše avtoceste odstavni pas, imajo kanadske kolesarsko stezo. Jaka je sicer rekel, da je to precej nevarno, saj so kolesarji od ostalega prometa ločeni le s črto na cestišču. V resnici mi 60 kilometrov asfalta kljub lepi pokrajini ni preveč dišalo, a stric Google mi je ponudil še eno možnost z enakim imenom: Sea to Sky Trail. To bo to!

Pa pojdimo

Ampak prej sem moral še v Down Town po nekaj naročenih kolesarskih delov. V Kanadi se v nedeljo dela. In ko sem se na najbolj vroč dan tega poletja spravil na kolo, je bila ura že pol dveh popoldne. Yeti, en bidon, ki ga bom sproti polnil, in dve tablici, rezerva in orodje so bili moji spremljevalci. Ostalo opremo in kolo za park bo pripeljal Jaka.

Najprej “na izi” proti trailu Sea to Sky

Začetek je bil enostaven. V Kanadi so ceste široke in vsaka ima nekje tudi kolesarsko stezo. Včasih je to 1,5 metra asfalta ob njenem robu, drugič je lepa makadamska pot, speljana nekaj metrov stran skozi gozd. Takih je bilo prvih 10 kilometrov do kampa ob vstopu v Paradise Valley. Tam sem zavil na širok makadam, speljan ob divji reki Cheakamus. Najprej je izgledal kot grevlerske mokre sanje, a se je kmalu začela mora.

Pot je bila polna drobnih valov, “braking bumpsov”, ki jih nista požrla niti vzmetena Foxa, po njej pa so nažigali veliki terenci in dvigali oblake prahu. V Britanski Kolumbiji že mesece ni deževalo. “Bumpsi” so se umirili šele tam, kjer se cesta dotakne reke, saj so raztovarjali rafte, kajake in hladilne torbe. Ledene kocke v mojem bidonu so se že stopile, a pijača je bila še hladna.

Sea to Sky se prične

Ko avti niso mogli več naprej, se je trail Sea to Sky spremenil v pot za pohodnike. Vse pogosteje sem pohodnik postajal tudi sam. V divjo sotesko se je med penečo reko na levi in mogočne granitne bloke na desni vrinila še železnica vlaka Rocky Mountaineer (tega je poleti 2019 preskočil Jaka) in za stezo je ostalo le še malo prostora. Avtocesta je speljana veliko višje in k njej je vodila moja pot. Z vsakim prebrcanim ali prehojenim metrom navzgor je bila Paradise Valley videti bolj pravljično.

Ali je še daleč?

Nasproti sta mi pršla dva grevlerja. Jaz sem počasi rinil Yetija navzgor, onadva sta pešačila navzdol. Malo me je zaskrbelo. Debela ura je že minila, Whistler se je le malo približal, jaz pa sem sem bil že nekaj časa v ”walk modu” in bidon se je praznil. Kako daleč še tako? Steza ni rekla nič, samo še bolj pokonci se je postavila. Potem je izginila. Objel sem kolo, se stisnil k steni in stopil na visečo mrežo, ki je zamenjala stezo. Stopil sem še čez železniške tire, potem sem spet zavrtel pedale.

Sea to Sky in kako se preči avtocesta? Z Jamesom gre lažje!

Ujel sem črnega Jamesa na Treku z ukrivljeno balanco in nežno profiliranimi gumami. Iz Seattla se je pred leti preselil v Whistler. Tam dela v športni trgovini, med prostim časom pa sede na kolo. Pravzaprav na kolesa, saj ima doma celo mavrico: cestarja, makadamkarja, XC kolo in spustaša. Med pogovorom sva dosegla najbolj nevarno točko trase. Pot legalno prečka avtocesto. Brez semaforja, brez policaja, brez prehoda za pešce.

Ograja ima zamaknjen izstop, da ne moreš s polno hitrostjo prileteti med avtomobile, potem pa čakaš. Eden je gledal levo, drugi desno, ko sva se oba strinjala, sva stekla na drugo stran. Tako se to tam dela. Pod sedežem sem prižgal močno utripajočo rdečo lučko, ki sem jo samo za ta namen kupil pri Jaku, James se je postavil na čelo, jaz stisnil za njega in po Highway 99 sva letela proti nebu.

Morje je bilo že za nama. Pet kilometrov kasneje sva zavila z nje in hrup avtomobilov je spet zamenjalo šumenje gozdov in peska pod najinimi gumami. James jo je po zavitih gozdnih stezah tako navijal, da nisem imel časa niti za eno fotografijo. Za jezerom Daisy sva se ločila. On je v Whistler nadaljeval po asfaltu, jaz sem ostal v divjini.

Jaz brez vode, voda pa okoli mene

Vstopil sem v pokrajino neštetih jezerc. Povezovalne poti so bile gladke in lepo urejene, zato sem hitro napredoval. Bidon je bil že dolgo suh. Ko sem šel čez parkirišče, sem pomislil, da bi vprašal turiste, če imajo kaj vode. Pa jih nisem. Pričakoval sem gostilno, kiosk, hišo, a jih ni bilo.

Ura je tekla, Jaka je pravkar štartal iz Squamisha, jaz pa sem bil v neznosni vročini žejen in utrujen. Nisem vedel točno, koliko imam še do Whistlerja, saj je moj trek vodil naprej do Pembertona. Spet so se začeli klanci, razgledi na vodna očesa, posejana čez zeleno granitno ploščo pod menoj, pa sanjsko lepi.

In imam napolnjen bidon

Po žičnatem mostu, podobnem tistim na naši Soči, sem šel čez reko. Nad menoj se je pojavilo parkirišče, za njim pa velike zgradbe. Whistler Olympic Village. Zavil sem v civilizacijo, butnil vase eno kolo, jo poplaknil s pol litra vode, napolnil še bidon in se vrnil na črto, ki jo je risal moj Garmin. Fantje v Ride Hubu so rekli, da je pot enostavna. No, ni bila, in vesel sem bil, da sem si naložil trek. Jaka je bil že blizu, a blizu cilja sem bil tudi jaz.

Končno cilj in z Jako sva šla v park

Zadnjih 10 kilometrov je bilo hitrih, čeprav je bil labirint med jezeri kar zapleten. Hkrati se je na pot vrnil turistični vrvež. Whistler je bil že blizu. Na parkirišču številka 4 sem bil nekaj minut pred Jakom. Ko je prišel še on, sem se preobul v čevlje Ride Concepts in stopil na ploske pedale njegovega Revla. Yeti je šel počivat v kamper, nama pa sta ostali zadnji dve uri dneva v parku. Spotoma sem popil še eno kolo, pod hoteli, ki so tako značilna kulisa bikeparka Whistler, naju je počakala simpatična Dez in ujeli smo zadnje štiri fure žičnice. Kakšen dan!

Kakšna je pot od morja do neba?

Trail Sea to Sky se začne (ali konča) ob pacifiški obali na spodnjiem koncu Squamisha. Od tam sledi reki Cheakamus skozi divjo Paradise Valey, se dvigne do Highway 99 in nadaljuje skozi jezerske gozdove do Whistlerja. Od tam se spušča proti Pembertonu, kjer se po 100 kilometrih konča. Nekateri turo podaljšajo še za dodatnih 80 killometrov in končajo v mestu D’Arcy. Jaz sem tisto nedeljo prevozil slabih 70 km in naredil 1.250 višincev. Podlaga je zelo raznolika: asfalt, enoslednice in kolovozi, makadamske poti in tudi nekaj legalne avtoceste. Vzpon iz Paradise Valley je odsek ”hike a bike”. V obratni smeri, proti jugu, je tura lažja.

*Sea to Sky – od morja do neba

Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Mah nas razvaja

Sledite nam