Gravelution 3, Radovljica: 75 sladkih v lajkri in flaneli

Ker smo predolgo kolesarili sami, je nedeljski makadamski dogodek na Gorenjskem prišel prav 42 dušam z navzdol ukrivljenimi in ravnimi krmili.

V soboto bi bil na Red Bull Goni Pony, v nedeljo bi šel verjetno pokukat na Gravel Epic na Bled. Ne od ene ne druge prireditve zaenkrat nič, prvega najverjetneje še nadomestijo konec poletja.

Namesto slednjega, mednarodnega Gravel Epica, s katerim so ciljali predvsem na goste iz tujine, pa so minulo nedeljo na istem koncu dežele priredili nekaj drugega, v bistvu podobnega le po tipu koles – špecjalkah na debelih gumah. In ker že nekaj mesecev nisem videl več kot nekaj kolesarjev na kupu, sem šel.

Gravelution je kot serija dirk po makadamih štartal lani z dvema dogodkoma, tako da je ta nosil številko 3. Glede na razmere pa ni bil dirka temveč “miroljubna”, uživaška tura s piknikom.

Vabilu se je odzvalo 39 kolesarjev in tri kolesarke (Maja, Maja in Tina) iz Slovenije in Hrvaške. Hecna druščina na makadamkarjih in MTB-jih, od cestnih dirkačev, presajenih na makadam, ter čisto pravilnih Rapha manekenov do tistih v džinsu, bombažnih majicah in supergah. Prava gravel pestrost. Podali smo se na 75 km dolgo traso s 1300 višinci.

Pa vsaj v ospredju ni bilo nič kaj miroljubno temveč na polno, tudi v družbi nekaj močnih fantov na gorskih kolesih za kros oziroma maraton. “To so ti, ki res močno pogrešajo dirke,” jih je ocenil Izidor, tudi sam občasno tekmovalno nastrojen, sicer pa dodobra okužen z makadamskim virusom.

Skupina se je tako raztegnila kmalu po štartu iz vasi Zgornji otok, kjer premorejo prijeten “piknik plac”. Po štrikanju po makadamih in kolovozih, gozdičkih in poljih med Radovljico, Lescami in Begunjami ter nato še po Kašariji smo se na daleč najdaljši vzpon dneva, pod Stol in do Valvasorjevega doma, zagrizli v majhnih udarnih enotah. Za tiste, ki imamo grevlanje bolj za po ravnini, je bila kar bitka, na srečo sem jo sam pomotoma, zaradi lenobne navigacije na telefonu v žepu, skrajšal za kakšnih 100 višincev. Za druge, ki imajo grevlanje bolj za po lepih makadamih, po kakršnih bi se recimo lahko zapeljali tudi s športnim avtomobilom, je bil morda bolj naporen spust nazaj v Završnico. Potem pa čez Savo, navkreber do Sv. Katarine in proti Vintgarju, Bledu ter nazaj ob Savi do Radovljice in spet “domov” na piknik.

Kar nekaj predvsem ravninskih singlov in celo en v rahlem spustu so se našli v tem drugem delu. Prav na epskem spustu od Sv. Katarine sem imel spet srečo z družbo, ujela me je namreč hrvaška cestna in ciklokros tekmovalka Maja, s katero sva skupaj grizla že pod Stol. Sem ji bil kos vsaj na tehničnih odsekih, če sem se že po ravnini mučil za njo in jo pred koncem “izpustil”. Ter z navigacijo iz žepa spet malo zataval in si podaljšal pot do piva in hrane in piva na cilju.

Lahko bi zaploskal organizacijski ekipi, ampak ker je bila tako majhna, jih lahko kar poimensko pohvalim: bravo Simon (Gravelution) in Matej (Life Bike), pa še Maja in Boštjan, ki sta pomagala pri načrtovanju trase.

Lepo druženje, za nekatere kar tekmovalno po dolgem postu. Trasa je bila za koga tudi preveč MTB, meni pa ravno prav za dobro gravel avanturo. Žal je zaradi težavnih soglasij in dovoljenj najverjetneje neizvedljiva za množičnejši dogodek ali dirko.

Zato pa bomo bolj zares lahko dirkali na dogodku Gravelution 4 na Krimu, ki ga Simon skliče v naslednjih mesecih. 13. septembra pa Human Fish Gravel, po pričakovanjih slovensko-hrvaški makadamski dogodek leta, bi lahko zapisal, ampak bi bilo prezgodaj, se morate še dokazati. 😉

Ker me je Matej izdatno pustil zadaj tako v nedeljo na trasi kot z objavo, si preberite še njegovo zgodbo na runda.si.

Gravelution
Facebook @gravelution
Instagram @gravelutionracing

V makadamski skupini na Facebooku Makadamkamo vsi / Gravel & Co. Slovenija si že?

Na naslovni fotografiji pa, kot se spodobi, vodilna skupina. Foto Simon Erjavec