Nekdanji ostrostrelec, danes kolesarski popotnik s sloganom: “Morda se bom nekega dne ustavil, a ta dan še ni prišel!”
Tim Swain je bil angleški vojak. Leta 1988 so ga poslali na Severno Irsko. Od tam je šel na Ciper in potem na Balkan. Tam je spoznal najtemnejše plati človeštva.
Najprej so šli na Hrvaško in kasneje v Bosno. 7. julija 1995 so hiteli proti Srebrenici. Vedeli so, da nizozemski vojaki ne bodo ukrepali, a so žal prišli prepozno. Žalostno balkansko pot je zaključil v Srbiji. Jugoslaviji so sledili Kuvajt, Belize in Sierra Leone. Tim ni bil mirovnik, bil je vojak – ostrostrelec.
Ko imaš vsega dovolj in moraš najti svoj mir
Pred dvajsetimi leti je izstopil iz vojske in začel z normalnim življenjem. A se v njem ni znašel in leta 2016 izstopil še iz tega. Prodal je vse, kar je imel. Tisto, kar mu je ostalo, je zložil v šest škatel in jih skupaj s cestnim kolesom pustil pri prijatelju v Nottinghamu. Sebi pa je kupil jeklenega Dawesa, nanj obesil torbe in postal kolesarski popotnik. Tako živi že pet let. In čeprav je na Balkanu doživel največje grozote, ga ta na kolesu najbolj navdušuje.
Zadnje potovanje je začel lani avgusta. Čez Francijo, Švico in Italijo je prišel v Slovenijo, se v Ljubljani poslovil od prijatelja, umirajočega za rakom, pred korono zbežal čez Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo in Romunijo v Turčijo in prezimil na topli Malti.
Pot v Slovenijo
Na torbi ima napis, da se bo nekega dne morda ustavil, a ta dan še ni prišel. Februarja je bil spet na kolesu. Čez Sicilijo je ob jadranski obali poganjal pedale … spet proti Sloveniji. V soboto je bil v Trstu in v nedeljo, brez težav, čez mejo. Drugače kot Nemec, ki so ga tik pred mejo obrnili italijanski policisti. V torek je prišel v Škofjo Loko. S Timom se poznava že od prej. V Slovenijo je prikolesaril že devetič.
Rad ima njeno pokrajino, njena majhna mesta, pa vsa polja in travnike med njimi. Pravi, da so reke neverjetno modre in gozdovi bolj zeleni. In tako prostrani, da se v njih vedno izgubi in potem na divje kampira. In ljudje, da so (smo) prijazni. Razen tistih norih šoferjev v Ljubljani. Navdušujejo ga tudi naši hribi in gore.
A ne vedno. Kadar mu Slovenec reče, da klanec ni težak, ve, da bo hudo. Ko mu reče, da je klanec kar strm, takrat se ga ne loti. Njegovo kolo ima skupaj s polnimi torbami več kot 50 kg in s tem tovorom tudi spust ni preveč zabaven.
V torbah tovori vse in še nekaj več
Jasno, da so torbe težke. V njih tovori tudi za pol kolesa rezervnih delov in za pol delavnice orodja. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Pomagaj še drugim in vse ti bo desetkrat povrnjeno. Zato v Franciji ni okleval, ko je ob cesti dohitel gručo cestnih kolesarjev. Enemu od njih se je strgala veriga in ravno so modrovali, kako naj se rešijo iz nerodnega položaja. Nesrečniku je ponudil “magic link”, a ga je fant le nerodno obračal po rokah. Pa je verigo v roke vzel Tim in jo rešil. Pobom ni bilo jasno, kako mu je to uspelo. Nazadnje je fantin le vprašal, koliko je dolžan.
Tim je pogledal naprej po cesti, videl gostilno in vprašal nazaj: “Koliko tamle stane pivo?” Njegovo dobro delo se mu je povrnilo kasneje na Kosovu, ko je med spustom povozil velik vijak in prebil gumo ter obroč in izpulil dve špici. Zbrcal je feltno, da se je za silo vrtela, in počasi prišel v Prištino.
Kolesarske trgovine so bile slabo založene, pa je poiskal kolesarski klub. Mehanik je od nekod potegnil obroč s 36 luknjami, točno takega, kot ga je potreboval Tim. Spletel je nov obročnik, potem pa še poservisiral kolo. Vse skupaj ga je stalo 35 evrov!
Manj skoraj vedno pomeni VEČ!
Preprosti ljudje so preprosto … prijazni. Manj kot imajo, več ti ponudijo. V muslimanskem svetu je kolesar božji odposlanec in pravi muslimani z njim tudi tako ravnajo.
V Turčijo so ga ves čas vabili na čaj. Bog ne daj, da bi tako vabilo zavrnil. To bi bil greh. V Indiji je šotor nevede postavil v rezervatu za tigre. Vso noč so nanj pazile tri starejše ženske. In ribič, ki ga je prestrašil ob Savi, je šel po pivo in skupaj sta spila dva, tri, štiri.
Birokracija in (pre)dolg jezik
Drugačni so birokrati. Ti težko sprejemajo ljudi, ki živijo drugačno življenje od njih. Ko je na kitajskem konzulatu v Ankari prosil za vstopni vizum za Kitajsko, so se ti nekaj zmrdovali nad turškim žigom v njegovem potnem listu. Menda Turčija krši človekove pravice. Ko jih je Tim povprašal, kako je s tem na Kitajskem, si je za vedno zaprl pot v to veliko državo.
Nikoli ga še niso oropali, čeprav je enkrat le malo manjkalo. V gozdu ga je prehitel avto in malo naprej ustavil. Iz njega so stopili štirje moški in ga čakali. Takrat se je iz nasprotne smeri pripeljal kombi. Šofer je videl grozeče dogajanje, zavil s poti, potegnil iz prtljažnika dolg nož, skoraj sabljo, in četverica je zbežala.
Varnost in nevarnost
V Španiji je preživel edino prometno nesrečo. Na odprti makadamski cesti je za njim pridrvel norec in ga zbil. Nezavesten je obležal v cesti. Naslednja stvar, ki se je spomni, je policist, ki se je sklanjal nad njim in ga spraševal, kaj se je zgodilo.
Megleno se je spominjal avta, ni pa vedel, če je bil ta rdeč zares ali se mu je to zdelo zaradi krvi. Potem so prišli reševalci, da bi ga odpeljali v bolnico. Njega ja, kolesa pa ne, zato Tim ni hotel z njimi. Rekel je, da bo do bolnice kolesaril in na cesti so se skregali. Prepir so končali policisti, ki so naložili kolo in torbe ter šli za rešilcem do bolnice.
Drugače se je končalo takrat, ko ga je v Italiji šofer med prehitevanjem skoraj zrinil s ceste. Tik za njim je vozil policaj, ki je možakarja ustavil in mu vzel ključe avta. Naprej je šel peš.
V spremstvu modrih luči
Tim je povedal še eno zabavno zgodbo z italijanskih cest. Prejšnji teden je moral skozi tri dolge tunele. Tik pred prvim ga je prehitel in ustavil policijski avto. Ustrašil se je, da bo imel težave zaradi prepovedi gibanja med regijami, pa se je policist le smejal: “Prepoved velja le za domačine. Ti si turist in lahko greš, kamor želiš. Če želiš, te bom spremljal skozi tunele, da boš bolj varen.”
To je Tim
Tim pravi, da je korona zanj enaka ovira kot brexit. Nobena ni nepremagljiva, le načrtom doda nekaj novih izzivov, da potovanje ni preveč enostavno. “Tako življenje imam rad. Ni lahko, je pa lepo,” doda Tim in začne pakirati torbe. Danes kolesari proti Mariboru. Če ga srečaš, ga povabi na pivo!
