Garda me tako in drugače spremlja že dolgo let, pa nisem navdušen jadralec, prej plezalec in kolesar. In vedno se rad vračam, pa če odkrijem kakšno novo pot, ali pač ne.
Na Gardi sem postal gorski kolesar. Eni sicer pravijo, da sem to zgodilo šele nekaj let kasneje, ko sem si na rašiški korenini zlomil ključnico. Jaz pa se še danes spomnim dneva, ko me je prijatelj Tomaž prvič peljal na znameniti prelaz Tremalzo.
Danes je to “šodr tura”, takrat pa mi je odprla oči za lepote gorskega kolesarjenja in severni del Gardskega jezera je bil nekaj naslednjih let naše priljubljeno zatočišče. Potem smo našli še druge destinacije in na Gardo malo pozabili. Lani smo se vrnili. Takrat nismo niti slutili, da nam bo v letošnji rdeči zmešnjavi najprej nedosegljiva, na koncu pa ostala edina zelena. Kako hitro se je zavrtela ta barvna mavrica.
Stara gospa ima svoj čar
Nisi je mogel spregledati. Postarane gospe, ki se je vsak večer sprehodila skozi Arco. Verjetno je vse popoldne presedela pred ogledalom, da se je našminkala, si uredila lase in si izbrala večerno toaleto. Čez dan je nismo nikoli srečali, s prvim mrakom pa je stopila iz meščanske hiše in se na visokih petah in s torbico pod roko sprehodila po ozkih ulicah pod Castelom di Arco.
Kljub spoštljivim letom je izstopala med množico plezalk in kolesark. Lani in letos ulice brez nje niso bile več iste.
Ta gospa mi je nekakšna prispodoba za Gardo, zibelko evropskega gorskega kolesarstva. Nemškim in avstrijskim gorskim kolesarjem jo je pred tridesetimi leti odkril Uli Stanciu, ustanovitelj revije Bike in izumitelj Transalpa, severnim sosoedom pa smo počasi sledili tudi ostali. Takrat je bila Garda ena in edina, danes pa je ena od mnogih. A tako, kot tista gospa, ima tudi Garda še vedno svoj čar, ki z leti ni zbledel, je pa postal bolj žlahten.
Ture stare šole
Morda so ture nad jezerom res malo “old school”. Veliko makadama, pa tudi asfalta, a kičasta Sentiero del Ponale, ki je nad jezerom vrezana v steno od Rive do Pregasine, še vedno navduši vsakogar, ki se pelje po njej gor ali dol. Malo nerodno je le, da bo do marca 2021 zaradi vzdrževalnih del zaprta. Vse ture nad Ledrom so tako kolesarjem nedostopne, razen če se v zgornje nadstropje zapeljejo z avtom. Ideja, da bi šel s kolesom gor po glavni cesti skozi skozi 2 in 5 kilometrov dolga tunela, ni prav dobra, to ti povem iz lastne izkušnje.
Temalzo je res “šodr tura”, a vseeno pa si ta 1702 metra visoki prelaz zasluži vse spoštovanje. Malo je tako razglednih tur, kot je kraljeva na Gardi. Od jezera do zadnjega tunela je pred teboj skoraj 1900 višincev. Od kod taka cifra, se bo kdo vprašal, a saj veš, da pri gorskem kolesarjenju 2 in 2 običajno nista 4 ampak vsaj 5, saj moraš na poti navzgor običajno tudi malo navzdol. In ko si gor, se moraš odločiti kako dol. Po istem šodru, morda po malo lepšem makadamu mimo impozantnega slapu Pra di Lavino ali po neskončnem trailu v Tiarno di Sopra. No, ta ti poleg lepega spusta doda še nekaj višincev.
Medtem, ko boš plezal na Tremalzo, ti bo pogled ves čas uhajal na drugo stran jezera. Tam so še višje gore. Monte Baldo ima kar 2.218 metrov. In čeprav iz Malcesin nekam proti vrhu vozi gondola, v katero se zbašejo tudi kolesarji, tam niti Trailforks ne najde kakšnih pametnih spustov. Drugače je malo severneje, saj se z Monte Altisima v Torbole spušča znamenita enduro steza 601.
Bolj za tiste, ki ljubijo vzpone
Dolgi in strmi klanci so ena od značilnosti hribov nad Gardo, zato je tudi večina pravih tur dolgih in strmih. In pogosto moraš prevoziti za dve običajni turi višincev in kilometrov za nekaj prave MTB zabave. So pa take ture priljubljena tarča električnih kolesarjev. A ti se včasih tudi zaplezajo. Zadnjič smo se po lepo poskočni stezi spuščali s prelaza Rocchetta.
Nasproti sta nam v potu njunega obraza in “walk modu” prišla naelektrena mož in žena. Ona je kot žival tulila na njega, on je brez besed rinil naprej. Potem je ona vrgla e-kolo pod stezo in odkorakala v dolino, on pa je ostal na pol poti z dvema e-bajkoma.
Seveda bi se taka burleska lahko zgodila tudi organskim kolesarjem, je pa res, da so električarji pogosto (preveč) pogumni, še posebej takrat, ko si v dolini kolesa samo rentajo za “kratek” izlet v vabljive klance nad jezerom. Tisti, ki vozijo svoje motorčke, so običajno modrejši.
Prišla je tudi kolesarska steza
Garda pa nima samo klancev. Pred leti so biciklistično srenjo navdušili z napovedjo kolesarske steze, ki bo lebdela nad jezerom. Od Limon proti Rivi se dobra dva kilometra res voziš po zraku, verjetno pa bodo z leti dodali še kašno obvoznico mimo množice tunelov. Tudi ob Sarci navzgor ni resnih klancev, se pa na obeh straneh reke najdejo prav zabavni odseki. Tam lahko pelješ tudi otroke, pa te zato ne bodo sovražili. Če se jim boš slučajno zameril, ti bodo vse oprostili pod mogočno steno Monte Brenta, ko vas bodo preleteli BASE jumperji, ali pa v Pietramurati, ko bo vzporedno z vami po motokros progi letel Tim Gajser.
Garda je drugačna od drugih destinacij
Morda Garda res nima najboljših trejlov, a sem in tja te vseeno preseneti. Zagotovo pa so tam doma najboljše vibracije. Jezero in stene, ki rastejo iz njega naravnost v nebo, so naravno igrišče surferjev, plezalcev in gorskih kolesarjev, kavarne ob jezeru pa kotiček za počitek in užitek. Na Gardi lahko furaš skoraj celo leto, če te ne moti nekaj omejitev. Poleti je kar vroče, jesen je idealna, pozimi lahko greš nekje do višine 1000 metrov, naprej je že sneg, ki tudi spomladi ne skopni prav hitro. Prejšnji teden nas je na zasneženem Tremalzu kar pošteno zeblo.
