Okrevanje je tista odrešilna beseda, ki običajno sledi poškodbi. A na okrevanje se veže tudi nekaj strahu in neprijetnih vprašanj. Kdaj spet na kolo?
Kako dolgo bo trajalo? Bo boleče? In predvsem kako uspešno bo? Bom spet tak, kot bi bil rad, ali bom ostal nekje na pol poti? Vse to se mi je porajalo v zadnjem času.
Jekleni Gee
Pred nekaj dnevi sem videl, da se je Gee Atherton po hudem padcu že postavil na noge. Pravzaprav na bergle. V bolnišnici so ga učili hoje po stopnicah. Vsi, ki smo že kdaj hodili v to šolo, vemo, da to ni ravno enostavno. Njemu gre še težje, saj ima poleg noge zlomljeno tudi levo roko in so mu za levo berglo naredili posebno držalo. Gee ve, da je pot nazaj daljša od padca, in v šali pravi: “Coming down is always easier than going up.” Bo kdaj dokončal kader, v katerem se mu je telo zlomilo?
Pero korenina
Tudi Peter Vesel po uspešni operaciji ključnice že okreva na Zwiftu. Zwift seveda ni novi kavč iz ljubljanske Lesnine, ampak je … pojma nimam kaj. A če Petru pomaga nazaj na stara pota, je prav gotovo hudičevo dobro zdravilo. Včeraj mi je rekel, da ga ni strah prihodnosti in bo zagotovo kmalu v stari formi.
“A kaj pogrešaš kolo?”
Ko sem bil v bolnici, pa tudi prve dni doma, so me vsi spraševali, če pogrešam kolo. V resnici ga nisem. Jasno, rad imam kolo in rad kolesarim, a le takrat, ko lahko. V tistih tednih pač nisem mogel in pika. Dokler imaš gips, so stvari jasne. Če imaš opornico, tudi. Enako je, ko si ves v povojih ali trpiš bolečine. Težje je določiti pravi čaz za prvi “recovery ride,” ko ne čutiš nobenih težav. Takrat moraš poslušati predvsem telo in manj glavo.
Bova z Yetijem še jezdila skupaj?
Ko sem nekaj dni po prihodu iz bolnišnice sedel na Yetija, sem v križu čutil neprijetno napetost. Znak je bil dovolj jasen, da sem ga obesil nazaj na klin in se lotil predpisanih fizioterapevtskih vaj. Nekaj vaj kasneje sem spet poskusil in tistega občutka ni bilo več. Prva “resna” vožnja je bila povsem neresna. Po ravnem asfaltu sem počasi obračal pedale in na petem kilometru obrnil. Lahko bi šel še naprej, a sem se bal, da se bodo začele težave, jaz pa bom šele na pol poti. Še manj sem si želel klicati domače, naj pridejo pome. To bi bil zares popoln polom zame in za hrbet. Pa sem brez težav prikolesaril domov in nekaj dni ter nekaj vaj kasneje sem jih naredil že dvajset.
Kar je “izi” na papirju, je v praksi mnogo težje!
Fizioterapevtske vaje so na papirju videti smešno lahke. Nekaj takega kot razmigavanje za upokojence. A ko sem jih prvič naredil vseh dvanajst, in to tako, kot je treba, sem na koncu brez moči obležal na tleh. Prvotne bolnišnične vaje mi je Vesna iz ordinacije Urbana Komaca zamenjala za malo bolj resne. Res jih je manj, a so zahtevnejše. Zanimivo, da nas večina zapostavlja krepitev mišic jedra. Močnejše ko so zunanje mišice, bolj propadajo notranje. Največji sovražnik teh vaj je uspešno okrevanje in misel, da zato niso več potrebne. Najmočnejša vzpodbuda pa strah, da se bodo bolečine vrnile, in še večji strah pred operacijo.
Hosta kliče, valjček je zakon, kile kopnijo, kolo pa čaka
Po nekaj asfaltnih turah sem zavil še v hosto in se tudi vrnil iz nje. Zdaj brez težav kolesarim po terenu, le ture so krajše in manj naporne. Vožnje z družbo so varnejše od soliranja. Noge so še vedno šibke. Levo stegensko mišico so večurni krči pred mesecem povsem uničili. Kljub intenzivni terapiji in valjčkanju je še vedno boleča in polna vozlov. Valjček na njej poskakuje kot na divjem trejlu. Prav tako se pozna izguba teže. Marsikdo bi bil vesel hujšanja, jaz pa se že prej nisem hvalil s pretiranim špehom in 5 kg (8 % moje teže) je izpuhtelo iz drugih zalog. Leva noga med kolenom in gležnjem je še vedno gluha, a tega sem se že navadil. Britje neobčutljive noge je še vedno zoprno opravilo. Urban pravi, da se poškodovani živec obnavlja s hitrostjo 1 milimeter na dan – po polžje, a zanesljivo.
Živo skrbi, da se premalo pazim, jaz pa upam, da se tokrat moti.
