Gospod, pomladi po vsej verjetnosti ne boste dočakali. Kliniko za bolezni srca in ožilja sem zapuščal s cmokom v grlu in z motnimi očmi. Zgodilo se je bliskovito hitro, a trajalo je leta.
Že nekaj časa sem slutil, da z menoj ni vse ok. Moči so mi nekoliko pešale, hitreje sem bil zadihan, zbranost je popuščala in srčni utrip je bil na trenutke zelo nemiren. Stres, obilica dela, v zadnjih treh letih skoraj nič športa. Sekirancija, še enkrat stres in očetova bolezen so zaznamovali čas koronavirusa. Prvi in drugi val sta mi prinesla same skrbi, še posebej, ko si odvisen od volje drugih, imaš lastno podjetje, moraš poskrbeti za plače, davke … vse to mi je odmevalo v glavi, ko sem se vozil proti domu.
Kaj pa sedaj? Kaj bom?
Nič, razmišljati bom začel, ko bo zadnja dirka v Joštovi letošnji sezoni končana, prej ne. Potem dalje. Ne smem poklekniti sedaj, sinu ne smem pokazati, da sem ranjen. Trenažni in tekmovalni proces morava speljati do konca, niti za trenutek ne sme vedeti, da je nekaj narobe. Morda nisem ravnal prav in bi mu moral povedati takoj, a njegov zanos, predanost treningom in hlepenje po dirkah, ne, tega mu nisem smel pokvariti.
Celoten fokus je bil na njem, naslednji, bolj temeljit pregled pa me čaka tako ali tako teden dni po državnem prvenstvu v pumptracku in sem dal skrbi na stran ter užival, kolikor je užival sine.
Pot ekstremov
Sem človek, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Ko sem se odločil, da bom žural, je bil žur na prvem mestu. Če je bilo potrebno tudi večkrat tedensko. Ko sem se odločil, da grem dirkat, sem pustil vse in samo treniral. Ko me je Dani prepričal, da je singlespeed edino pravo, sem dve leti nažigal samo s kolesi brez prestav. Ko sem se zaljubli v avtomobile, se je vse vrtelo okoli njih. Ko je padla kakšna butasta stava, sem bil vedno prvi, no včasih drugi v vrsti. In tako dalje. Bili so vzponi in bili so padci, a nikdar se nisem vprašal, kako kaj zdravje! Bolan nisem bil skoraj nikdar, kolesarske praske in druge “bojne” rane pa so se zacelile. Ko je bilo treba delati, smo delali tudi 16 ur na dan in to je to.
Več kot tri desetletja me spremlja hipertenzija
Sem pa imel vedno manjši hendikep. Od 18 leta dalje, ko sem pustil tekmovalno kolesarstvo za seboj in se pet let kolesa nisem niti pritaknil, sem bolehal za hipertenzijo, močno povišanim srčnim tlakom, in bil priklenjen na eno, včasih dve tableti dnevno. A to mi je bilo ravno tako, za sproti. Bolj sem se staral, manj je bilo čutiti to mojo “bolezen”, prej bil lahko rekel, da bo obratno. Ampak, kaj boš ti butcu govoril, saj je pametnejši od zdravnika. Ja, hodil sem na redne preglede, a nič kaj oprijemljivega ni bilo, razen pregled krvi, ekg in predpis vedno enakega zdravila v nedogled.
Dirkanje med veterani? Za malo časa pa res
Teža je nihala, kolikor sem pač športal. Ko so bili meseci pitja piva, je šla navzgor, ko so bili meseci abstinence in treninga, je šla navzdol. Pri hrani nisem pazil. Ko mi je zadišal fastfud, sem se pač nažrl do konca, da je bilo nekaj časa mir. Ko sem se odločil živeti zdravo, sem pač živel zdravo, a nikdar se nisem oziral, kaj bo pa jutri. Pa me je na “stara leta” zopet zaščemelo v nogah in sem tri sezone treniral kot bik, prevozil nekaj maratonov, dvakrat 4 Islands, enkrat Snow Epic, neslavno predčasno zaključil Cape Epic (butelj se je pač mazal s faktorjem 20 in ne 50 ter staknil opekline druge stopnje). Ja, vse to je Ložar.
Aprila 2018 sem zaključil z vsemi podvigi in se osredotočil na športno pot svojega sina. BMX je bila njegova ljubezen in ni mi bilo žal, da sem šel 120-odstotno v Joštov šport. Jošt je napredoval, skupaj z njim smo rasli vsi. Uspehi niso in niso pojenjali, in vsako sezono smo bili stopničko više in bližje ciljem. Mojim? Ne! Sinovim! Sam sem bil samo support, opora in eden stebrov, ki jih otrok potrebuje.
Začetek konca?
Naj se vrnem nazaj v avto, ko sem se vozil proti domu in misli so m švigale sem ter tja. Kaj hudiča je šlo narobe? In kako se je vse skupaj začelo? Februarja 2020, tik pred začetkom pandemije sem bil vabljen na pregled srca in ožilja. Čista rutina. Ultrazvok vratnih žil in ultrazvok srca. No, tukaj se je vse začelo. ”Gospod, z vašim srcem nekaj ne štima,” je dejala prijazna zdravnica. “Vas bom poslala še na magnetno resonanco,” je zaključila. Ok, sem si dejal in brezkrbno odšel domov. Potem sem čakal in čakal na vabilo na MRI. Vabila od nikoder. Logično, sem pomislil, saj vse stoji zaradi Covid-19. No, na pregled sem čakal leto in dva meseca.
Vmes pa?
Stres na stres. Posel je šel slabo, saj smo gostinci vezani na stranke. Če ti to omejijo, pa vir zaslužka usiha. Potem so tukaj še zaposleni in še bi lahko našteval. Na zdravje se vmes nisem kaj dosti oziral, sem bil pa non stop pod stresom, priznam. Edina sprostitev je bilo urejanje BMX proge ob Linhartovi cesti. Končno je napočil datum pregleda srca. Bil je maj 2021. Nič, pa pojdimo v glasno komoro, da vidimo kaj je na stvari. Na izvid sem čakal dobra dva meseca, vmes pa delal milijon stvari. Ko pridejo izvidi, na hitro preletim številke. Nekaj izrazov poznam, nekaj mi je bilo tujih, a guglat vseeno nisem šel. Malo me je zmotila le ena številka – funkcija levega prekata srca le 24 odstotkov. Potem se je začelo. V drugi polovici oktobra sem imel pregled pri kardiologinji.
Vaše srce je zelo bolno
Brez lepih besed, kar na direkt. “Pojdiva na dejstva,” je dejala kardiologinja. “Vaše srce je zelo bolno. Da vam povem bolj po domače. Levi in desni pekat imata ponavadi vsak okoli 150 mililitrov volumna. Vaš levi prekat ga ima več kot sedemsto! Menda ste bili svoj čas športnik. Ste jemali kakšna poživila?” V smehu sem ji odgovoril, da če je pivo poživilo, potem je odgovor da. Drugače pač ne. “Naj vam povem kar direktno. Pomladi ne boste dočakali, če takoj ne bomo ukrepali. Zaklopka pušča oziroma ne deluje več in srce vam zaliva kri”. Zaprla je kartoteko z izvidi, me napotila v laboratorij in me čez dva tedna naročila na obsežne preiskave. Ja, oddelek za kardiologijo sem zapuščal s cmokom v grlu in z motnimi očmi.
Pregled srca na vse možne načine
Po prvih preiskavah se je vse začelo odvijati z bliskovito hitrostjo. Pregled srca s kamero skozi žile, ultrazvok srca, sondiranje. Slednje je bila morda najbolj boleča izkušnja v življenju. Ni da ni. V UKC Ljubljana sem bil bolj pogosto kot v lokalnem bifeju. Kmalu sem se začel zavedati, da gre zares. Vmes sem moral še na čiščenje zobnega kamna in pregled zob. Rutina pred operacijo. In kar naenkrat sem se začel zavedati minljivosti življenja. Bilo je začetek decembra, le mesec po prvem resnem pregledu, ko dobim telefonski klic, naj izberem operaterja. Zopet sem odgovoril v svojem stilu, da ga pač imam, Telemach namreč. No, mišljeno je bilo seveda kirurga, ki me bo operiral. In, če sem imel možnost izbrati, sem izbral enega najboljših. O imenih ne bom, ker so vsi slovenski kirurgi odlični.
Novo leto boste preživeli doma
Tako je dejala moja kardiologinja in mi dala vedeti, da se bliža dan D. In res, 14. januarja dobim klic iz UKC. Prijazen glas me vpraša, če imam kaj v načrtu prihodnje dni, saj imajo prosto mesto, in če imam čas, se lahko 16. januarja oglasim v sedmem nadstropju, ker imam predvideno operacijo dan kasneje. Pa sem šel, kaj naj, naj bi še čakal? Živčen prvi dan, “siva cona” testiranje za Covid, potem pa … ne privoščim nikomur. Obrili so me kot ovco. Ja, sem malo bolj poraščen, a nisem vedel, da puščam toliko dlak, ha, ha.
Ni kaj, predoperacijski protokol, pravijo temu. In pa še ena stvar … klistiranje. Neprijetna izkušnja več. Nato pa čakanje. Neprespana noč, smrčanje mojega cimra, razmišljanje o tem, kaj bo in spomini na otroško trpljenje, ko sem bil kar trikrat na operacijski mizi, ko so me kot osnovnošolca dodobra razrezali. Takrat le nogo, a vseeno. Rezanje me čaka tudi jutri. Brez večerje in brez zajtrka. Zjutraj pa čakanje, kdaj pridejo pome in me odpeljejo pet nadstropij nižje.
Ložar, na vrsti ste. Pa pojdimo.
Dvigalo do pekla
Prijazni sestri sta me na postelji odpeljali z oddelka. Čakali smo na dvigalo, sam sem med čakanjem želel biti duhovit, a mi ni šlo nič smešnega iz glave. Bližali smo se operacijski dvorani, pulz je bil ekstremno visok in ko sem zagledal ljudi v zelenem, je še bolj ponorel. Predstavljal sem si, da je to moja zadnja pot. Zgrabila me je panika, vse slabo sem v hipu želel postaviti na bolje in razmišljal sem le o Joštu in o temu, kaj naju še čaka v prihodnosti. Kmalu zatem pa tisti močni reflektorji zasvetijo v mojo betico in me za trenutek streznijo.
Anesteziologinjo začenem spraševati vse mogoče, ona pa skrivnosto tiho in le odmerja doze v injekcijah. Do mene pristopi kirurg, se mi predstavi, ter pove kaj bodo delali – okvarjeno oziroma nedelujočo zklopko bodo zamenjali s kovinsko, naredili še en obvod ter mi odškrnili delček srca za biopsijo. “Ja, koliko bo pa vse skupaj trajalo,” me je zanimalo. “Težko rečem, a med pet in šest ur zagotovo,” mi je odvrnil prijazni mož. Takrat sem že čutil, kako se v meni meša čarobni koktejl in počasi sem padel v “komo“.
Intenzivno na intenzivni
Zbudili so me šele naslednji dan, tako trdno sem spal. V sobi smo bili štirje srčni borci, a jaz sem bil daleč najmlajši in od začetka najbolj glasen. Vedel sem, da bo dan in pol minil hitro, toliko sem se o pooperativni negi pozanimal že na oddelku, in ne bom več priklopljen na dva monitorja, sedemnajst žičk, tri stente, pa še na cevke v vratu in še kje. Pa dovod kisika direktno v nos. Aja, in še na vsaki roki po en odmerek kablovja sem imel. In še največja mora moškega – kateter za odvajanje vode.
Ko napoči najslabši možen scenarij
Juhuhu. Enega so že odpeljali na pol-intenzivni oddelek, njegovo mesto pa je zasedel drug borec. Kmalu je sledil test PCR (testirajo vsak dan) in glej ga zlomka, ta zadnji borec, ki je prišel na intenzivno, je bil pozitiven! Bam! Karantena! Na intenzivni! Moje bivanje se je zavleklo na mučnih šest dni. Bilo je grozno. 24 ur na dan piskanje mašin, trikrat na dan odvzem krvi, šele po treh dneh sem lahko prvič vstal in skušal stopiti na noge. Vse je bilo majavo, nič fajn se nisem počutil. Peti dan je sledil še en šok. Srce ni čisto skalibrirano, so dejali, in mi povedali, da me bodo malo “ruknili” z defibrilatorjem. No, še tega mi je manjkalo. Za pet minut naj bi zaspal, a mislim, da več kot 20 sekund ni trajalo vse skupaj.
Prijazno osebje
Sestre so pravi piškotki. Takoj smo se zaštekali. Pa tudi zdravniki so bili face, saj so mi že drugi dan na intenzivni dovolili uporabljati telefon in lahko sem komuniciral z zunanjim svetom. To mi je vsaj malo olajšalo psihične tegobe. Priznam, za en dan sem si sam skrajšal bivanje na intenzivni negi in mislim, da je tukaj vsaj nekoliko pripomogel moj dobri prijatelj Urban Komac, saj sva z eno od zdravnic imela prav dobro debato o poškodbah in on je bil stična točka. Druga takšna točka pa je bil predstojnik pediatrije, s katerim sem v rednih stikih glede izbire koles in ostalega. Včasih je res fajn koga vsaj malo poznati.
Napočil je čas za selitev v sedmo nadstropje.
Siva cona (zdravi v karanteni)
Ker sem bil še kar v “karanteni”, sem dobil svojo sobo in počutil sem se kot Tito daljnjega leta 1980. Z lastno kopalnico sem skoraj zmagal, pa tudi apetit se mi je povrnil in protibolečinske tablete sem lahko odklanjal, saj bi bil drugače “zadet” več kot teden dni skupaj. Imel sem veliko časa za razmišljanje. Kaj se je zgodilo z menoj? Zakaj je prišlo do tega? Kaj sem naredil narobe, da sem tako kaznovan? No, tole zadnje vprašanje ni čisto na mestu, ampak vseeno. Zakaj imam to smolo? Hm, morda imam pa srečo. Lahko bi se zgodilo, da ne bi vedel ničesar in bi neke noči samo zaspal in bi bilo konec Ložarjeve zgodbe, ki jo piše že 45 let.
No, saj vsak človek piše svojo zgodbo, a moja se mi zdi zanimiva, predvsem pa je moja in če se obrnem nazaj, ne vem, če bi kaj spremenil. Res sem užival življenje, sicer sem tudi garal, delal od sedemnajstega leta dalje, nikdar bil na bolniški in samo en krajši izlet v avtoindustrijo je bil, ko nisem bil sam svoj šef, ampak sem imel delodajalca.
Kako naprej?
Bližal se je dan, ko bom kliničnemu pomahal v slovo. Še prej pa je sledilo kup preiskav, nekaj terapij in dihalnih vaj. Nato napotki: “Šest tednov, preden boste lahko sedli za volan, tri mesece, preden boste lahko delali lažja fizična dela, pol leta do malo težjih fizičnih del in devet mesecev do nekoliko bolj intenzivne vožnje s kolesom,“ so bili napotki prijaznega oddelčnega kardiologa. “Aja, pa doživljenjsko boste na tabletah proti strjevanju krvi,” je zaključil. No, poleg še ene manjše pesti raznobavnih pilul vsak dan.
Končno doma
Sedaj sem dober teden doma. Dnevno prehodim okoli pet kilometrov, vmes se ustavim še na kavici. Kuham in se počasi navajam na zelo počasen vsakdanjik. Skušam se izogibati stresu. Za mtb.si napišem le en tekst na dan, tako da se letos skoraj zagotovo ne bom približal svojemu povprečju, ki znaša 589 zapisov na leto.
Učim se pravilnega vstajanja iz postelje, torakalni pas pa ščiti prsni koš, da se ne razteza preveč. Srce zaenkrat bije v lepem, umirjenem ritmu, moje misli pa begajo k začetku Joštove tekmovalne sezone. Se oziram nazaj? Ne! Rekel sem si, da bom tempo življenja umiril, se odpovedal marsikateri razvadi in skušal živeti čim manj stresno. Mi bo uspelo? Potrudil se bom, obljubiti pa si ne morem.
Modrečev nasvet
Dragi moji kolesarji! Tudi, če se počutite odlično in mislite, da ste v odlični formi in vam nič ne manjka, prosim prisluhnite srcu. Srce je motor in kolesarji ga znamo dostikrat priganjati v visoke obrate, in ni vrag, da gre lahko kdaj kaj narobe. In ne si govoriti, da obilo rekreacije pomaga k boljšem delovanju srca in ožilja, seveda pomaga. Samo ne pretiravajte. Še enkrat! Poslušajte svoje srce! Jaz sem se odločil, da ga končno bom, saj druge priložnosti skoraj zagotovo ne bom imel! Če ne drugače, me bo za vedno spremljala brazgotina po sredini prsnega koša, ki me bo opominjala na to, da so mi “mehaniki” delali “generalni servis”. Meni v poduk, vam pa v razmislek! Vse delajte po pameti.