Khm, res bi bil bolje videt s kolajno okoli vratu. Taka je bila namreč stava, kolajna s svetovnega veteranskega prvenstva v J. Afriki ali goli spust skozi park.
Gorazd se oglaša iz Pietermaritzburga v Južni Afriki, kjer je v soboto nastopil v spustu svetovnega prvenstva v gorskem kolesarstvu za veteranske kategorije masters. V svoji starostni kategoriji 50-54 je po težavah z vosilom verige zasedel peto mesto z zaostankom 13 sekund in pol za zmagovalcem in 8 za kolajno.
The day after … sem se že pomiril, čeprav sem imel sanjsko vožnjo, najboljšo od desetih, kar sem jih naredil na progi. Ta je razen dveh krajših odsekov enaka za proje in glede na to, da sem edini iz naše kategorije skočil vse skoke, letel okoli 80 na uro (izmerjeno), sem bil res razočaran, da me je izdala tehnika. Tako sem bil jezen, da če bi imel pri roki macolo, bi razbil jebeni Gamut chain guide.
Priznam, da sem kar dosti tvegal, saj mi je dvakrat snelo nogo s pedala (sem bil poleg Američana edini na flat pedalih) in to na najhitrejšem odseku in na 20-metrskem tablu takoj za tem.
Proga: Hitro in po zraku
Proga je res nora. Kakšnih 30 skokov, od tega jih je 10 reeeesss velikih, dva ogromna road gapa z 11 metri gapa, sem rabil kar dosti prepričevanja v glavi, da to zmorem, a ko sem šel preko je bilo “a piece of cake”. Drugače nobenih korenin, dva umetno narejena rock gardena, ki jih brez problemov preletiš, ko greš peš je vse gladko, zbita rdeča zemlja in vse izgleda kot dirt park. Pri res velikih hitrostih, ki jih dosežeš na nekaterih mestih, postane zelo zahtevno, predvsem pa naporno. Zloglasni odsek, ki se ga pedalira, so sedaj zapolnili s skoki, tako da ne moreš uporabljati potopne sedežne opore, kar še oteži vse skupaj. Mislim, da bo pri članih naslednji konec tedna odločala čista fizična pripravljenost, moč in vzdrzljivost pri predaliranju in nabiranju hitrosti. Kakšnih hudih linij ni za izbirati, je več ali manj samo ena, tanajhitrejša in nato gas do konca, moč v roke, da te ne sname z balance in flyyyyyy, ampak res. Tako hitro in na takšnih skokih še nikoli nisem skakal.
Priznam, da sem bil tudi sam pošteno posran po ogledu in prvem treningu. Podobno moji sotekmovalci, z izjemo Francoza Brunija najbrž, Loicovega očeta, ki je tudi zmagal.
Poškodbe
Že prvi dan sem moral iskati zdravniško pomoč, saj sem bil na ogromnem step-up doublu malce prekratek in sem se fino potolkel. Pedal mi je presekal nogo, da o boku in celi podlakti, ki jo je ošmirglalo, niti ne govorim. A me je to zbudilo in kot se je izkazalo, sem bil še srečnež. Prvi dan je zaključilo približno 30 kolesarjev obeh disciplin. Tudi en od Nemcev, s katerimi skupaj potujemo in stanujemo, tudi moja kategorija, si je zlomil roko na sedmih mestih in je že bil operiran.
Na treningih sem videl kar nekaj zlomov … ne pretiravam … tudi odprti dvojni zlom nad glžznjem po nerodnem pristanku na skoku Moneymaker (kakih 15 m letiš s polno hitrostjo). Vedno sem se obrnil stran in šel naprej, saj nisem hotel, da me takšne stvari vržejo iz tira. In me niso. Edino fucking Gamut 🙂
Super organizacija … izven proge
Glede organizacije moram reči, in vsi smo se strinjali, da je bila čista šlamparija. Niti ene blazine, odrezani štori dreves na stezi zelo visoki (na enem je odlomil roko znanec, ko se je zakotalil po padcu), nobenega semaforja za čas, nič fotocelice na štartu, štartali smo na točno minuto … V glavnem res šlamparija. Druge, obtekmovalne stvari pa pošlihtane v nulo, to jim moram priznati. So neverjetno prijazni in ustrežljivi. Pranje koles, medicinska pomoč, info, parking … Le proga pa hudo nevarna, vsaj za nas “starčke” 🙂 No, na koncu so bili najboljši prvi, kot vedno, a lahko si mislim, kako je tistim, ki so končali v bolnici. V naši kategoriji nas je treninge začelo okoli 20, na finalni vožnji nas je bilo samo še 12! Vsi so priznali, da tako hudo resnega, nevarnega in tudi po konkurenci težkega SP masters še ni bilo.
Revš’na
O Južni Afriki ne bom kaj dosti napisal. Ni destinacija, kamor bi še prišel. Segregacija je hudo očitna, res ni prijetno hoditi okoli, vse pod ograjami, elektriko in z opozorili “armed response”.
Imel sem tudi “čast” spoznati od znotraj njihove bolnišnice, saj sem tja spremljal znanca. Kot v filmu. Najprej smo prišli v “public hospitaal” (njihova Dutch English), vrste ubogih črncev … res hudo, a za njega so lepo poskrbeli in nam svetovali, v katero privat bolnišnico naj gremo, saj je bila poškodba resna. Pa jasno, belec je bil. Črnuha bi pač tam nekako zrihtali. So pa njihovi zdravniki zelo iskani in dobri, to pa zaradi enostavnega razloga … posluš zdaj, izvedel iz njihovih ust: ker imajo pač ogromno pacientov, na katerih se lahko v živo učijo in prakticirajo vsemogoče operacije in karkoli že brez kakšnih posledic …
V glavnem, stava je pač stava in konec septembra, 28. najbrž, če bo vreme, se peljem nag, čeprav imam danes še grenak priokus zaradi izgubljene priložnosti, vsaj srebra, če že ne zlata. Jebi ga, its part of the game, kot vedno rečem, ko se mi kdo polomi v parku, moram zdaj to reči tudi sebi, čeprav fucking Gamut ni bil pač v igri 🙂
Ostajam tu še nekaj dni, saj bom Jovani in našim krosistom malo pomagal glede proge, ki je na nekaterih delih tehnično kar zahtevna.
Vrstni redi DH (PDF)
Stran prvenstva www.mtbworldchamps.co.za
Na uvodni fotografiji Gorazd (desno) in nemška vrstnika na skoku čez cesto na ogledu proge. Foto Michael Krueger.
