Na etapnih preizkušnjah prekaljeni Uroš Breški se je letos s Srečkom Križničem podal na jug Poljske. Za etapno avanturo ni treba na drug konec sveta.
Na maratonih in etapnih dirkah prekaljeni Uroš Breški, s tremi dokončani Cape Epici v Južni Afriki že leta 2011 tudi prvi slovenski “Amabubesi”, je leta 2009 s Korošcem Emilom Makanom nastopil na etapni dirki Glacensis Challenge na poljsko-češki meji. Letos se je tja vrnil na Sudety MTB Challenge v dvojici s klubskim kolegom iz KK Djak Srečkom Križničem.
Takole po uspešnem zaključku poroča Uroš:
Kot zdaj že nekaj let sem se za vrhunec sezone odločil za udeležbo na etapni dirki. Teh se najraje udeležujem, ker so to več kot tekmovanja. To so enotedenska druženja ljubiteljev gorskega kolesarstva iz celega sveta, spoznavanja novih krajev in ljudi. Tam srečaš znance z drugih podobnih dirk in navežeš stike z novimi lovci na večdnevna preganjanja z gorskimi kolesi. Vedno prideš domov bogatejši za kakšno novo izkušnjo in prijateljstvo.
Letos sva združila moči z Srečkom Križničem in se odločila za Sudety MTB Challenge na Poljskem. Ker si na kolesu pogosto delava družbo in sva po navadi zelo enakovredna trening partnerja ter tudi oba v isti starostni kategoriji, sva se kaj hitro odločila, da se kot ekipa preizkusiva na kakšni večji dirki. Da je to prava formula pri izbiri soborca, sva dokazala z tem, da sva vse etape zmagala v kategoriji in se tako tudi veselila skupne zmage v kategoriji dvojic “team master”.
Slogan dirke “No bullshit… No compromise… Absolute MTB” je kar na mestu, saj ima šestdnevna avantura vse, kar lahko pravo gorsko kolesarstvo ponuja! Letos se je na startu zbralo okrog 300 tekmovalcev iz 35 držav in 5 kontinentov. Etape vključujejo od strmih vzponov do tehnično zahtevnih spustov po stezah, polnih korenin in kamenja, za katere je potrebno več kot osnovno obvladovanje gorskega kolesa. Okrog tebe pa neokrnjeni gozdovi in prelepa narava Sudetov! Etape na prvi pogled niso videti pretirano dolge, saj se v povprečju dolžina giblje okrog 60 km, imajo pa vse vsaj 2000 m vzpenjanja. Pravo težo etapi da tehnična zahtevnost in podlaga. Če te pa med potjo še pere dež, je vse skupaj še težje.
Etape so se, razen prologa, začenjale ob 10. uri. Pol ure pred startom so odprli startne boksie. Za prvih 30 v absolutni kategoriji v boks A, naslednjih 30 v boks B, vsi ostali pa zadaj. Med vožnjo je pomembno, da je v ekipi dobra komunikacija in uigranost. Če tega ni, se kaj hitro zgodi, da začne šibkejši člen popuščati, tempo pade, prav lahko se posledice čuti še naslednje etape. Ko prideš po vsaj štirih urah kolesarjenja v cilj, dneva še zdaleč ni konec. Po pranju kolesa moraš poskrbeti tudi za motor – hrana, pijača in regeneracija. Pregledati je potrebno kolo, da ne pride naslednji dan do kakšnih neljubih presenečenj. Vodilni v kategoriji smo imeli še podelitev, ki je bila obvezna, neudeležba na njej pa je pomenila časovni pribitek. Po večerji pa še zadnje priprave in pregled naslednje etape v roadbooku. V celem tednu smo se selili trikrat. To je po mojem mnenju za tekmovalce boljše, ker ni vsakodnevnega pakiranja in nošenja torbe. Tako ostane več časa za počitek in druženje. Takega koncepta se drži vse več organizatorjev takih tekmovanj.
Sudety MTB Challenge bi vsekakor priporočal tistim, ki si želijo večdnevne prave MTB avanture. Dirka je lahko lepa preizkušnja proti drugim ali pa kot preizkušanje svojih sposobnosti. Vsak najde nekaj zase in pride v cilj bogatejši za nove izkušnje, prijateljstva in spoznanja.
Kaj me vleče na take tekme? Najbrž je že vsaka večdnevna preizkušnja sama po sebi izziv. Izziv za telo, glavo in seveda tudi opremo. Vsekakor pa me vleče tudi vzdušje, ki vlada v karavani. Tu se srečajo in družijo tako tekmovalci kot avanturisti ali pa “samo” ljubitelji. Druženje, nova poznanstva in ponovno snidenje s kolesarji, ki si jih spoznal na podobnih dirkah … neprecenljivo! Cel teden preživiš med ljudmi, ki nas druži podobno veselje – veselje do kolesa, narave in dobre družbe!
Na uvodni fotografiji Srečko pred Urošem na eni od letošnjih etap. Vse foto Sportograf.
