Osmi Red Bull Goni Pony spet v klasičnem spomladanskem terminu. Prijave se polnijo. Toda kaj udeležence sploh motivira, da se prijavijo in potem prigonijo svoje ponyje na Vršič?
Da je kolesarjenje z 20-palčnim zložljivim kolesom iz “vodovodnih” cevi in brez prestav iz Kranjske Gore na najvišji slovenski cestni prelaz resen športni podvig in ne le cirkus v starih oblačilih, smo že večkrat ugotovili.
Red Bull Goni Pony, ki ga v soboto 4. junija izvedejo že osmo leto zapored, je gotovo tudi zabava. Tako pridevnik “resen” iz prejšnjega stavka malo omilimo. Sicer bi bil le še en kolesarski vzpon, pač na malo drugačnih kolesih.
Za premagovanje napora pri športnem podvigu pa udeležence na vseh vzdržljivostnih množičnih prireditvah motivirajo različne stvari. Zabava, druženje, tudi občutek pripadnosti v skupini, zagotovo. V tednih in mesecih pred prireditvijo je bližajoči se datum gotovo dobra vzpodbuda za pogostejšo in intenzivnejšo vadbo – že to je lahko razlog za prijavo. Ker vemo, da bomo potem “morali”.
Pa dosežki?
Od tisoč in več udeležencev Red Bull Goni Pony jih v resnici le peščica lahko računa na najvišja mesta. Kolesarjenje navkreber ni stvar navdiha in želje, le za trdo delo gre in malce za fizične danosti. Pri največjih tekaških ali kolesarskih maratonih naprimer, ki privabijo desettisoče udeležencev, je neravnovesje med “favoriti” in “maso” še veliko večje, a to ne vzame volje veliki večini, ki želi le premagati sebe. Pa morda še koga.
Tvoja motivacija je …
Ana iz Vrbe se je lani v svojem prvem poskusu zavihtela v prvo deseterico. Kaj jo je gnalo takrat in kaj jo letos?
“Edini cilj mi je bil priti gor, po možnosti pred bratom. Žur mi ni tako pomemben, bolj druženje z bratom, ki ga bolj redko vidim, pa da se nekaj dogaja. Tudi v poganjanju gor ne uživam, a sprejmem izziv in ko ti taka stvar uspe, se dobro počutiš. Letos bi z veseljem poskusila popraviti svoj rekord, ampak mislim, da ne bo šlo, saj nisem uspela nič kolesariti. Tako da si res želim samo priti gor!”
Med moškimi se je še težje motivirati s tem, da lahko dosežeš vidno uvrstitev. Že prva stoterica ni hec, lani je bila meja okoli ure in petih minut. Urban iz Šoštanja je dvakrat prebil mejo prve stoterice s časom malce nad minuto. Letos bo nastopil šestič. Takole pravi:
“Najbolj me potegne fešta med vzponom, ki te motivira, da pritiskaš, kolikor moreš. Seveda je tudi rezultat pomemben, vsako leto poskušam biti hitrejši, včasih gre, včasih pa ne.”
Eva iz Izole, ki se bo s ponyjem na Vršič podala prvič, ima povsem drugačno motivacijo:
“Moja motivacija je sporna. Izgubila sem stavo. A se bom vseeno pripravila z dobrim kostumom in tudi klanec si želim prekolesariti!”
Resen in “resen” šport
Priti do cilja. Dati vse od sebe. Stisniti zobe. Hoditi le na tistih dveh odsekih. Pa tudi morda popraviti lanski dosežek, doseči tisti čarobni mejnik, recimo ene ure. Ure in pol? Okej, priti znotraj »časovne zapore«. Prehiteti prijatelja, brata, babico … “Plačati” za izgubljeno stavo. Preživeti v sintetični trenirki, pod lasuljo. S psom na prikolici. Ugotoviti, če pregib okvirja zdrži vzpon in če zavore preživijo spust … Zabavati se s starimi in novimi prijatelji!
