Ob začetku nove sezone smo lahko po dolgem času optimistični glede ponudbe domačih gorskokolesarskih parkov.
Bralci z nekaj spomina boste vedeli, da smo nekdaj vsak pomlad napovedali, kdaj se odpirajo naši gorskokolesarski parki, kaj so novega pripravili za obiskovalce, kakšne so cene, katera kolesa izposojajo, katere prireditve pripravljajo … in verjetno še kaj.
Dokler nas ni minilo. Nazadnje smo zbirni članek na to temo pripravili spomladi 3. maja 2021. Trg bajk parkov je strmoglavil – govorimo o tistih na smučiščih oziroma v gorskih centrih, kjer imajo žičnice. Dva so zaprli, v dveh so ostali bolj pri zamislih in nikdar niso prišli do pravega parka. V tretjih so novi lastniki ustavili vlaganja v kolesarsko infrastrukturo in le čakali na subvencije.
Seveda smo še kaj napisali o parkih, a tem času smo se raje posvečali “trail centrom”, manjšim in večjim sistemom legalnih namenskih poti, ki so se v tem času kot epidemija širili po državi.
Pravi parki
Toda pravi bajk parki, takšni, v katerih se lahko po mili volji le spuščaš, ne da bi ti bilo v kombiju slabo zaradi ovinkov, so res zakon. Za vikend, za dopust, za učenje, za druženje, za norenje, za skakanje, za dirke, za velika kolesa …
Kaj je “pravi” bajk park? Po mojem takšen, ki omogoča uživanje, napredovanje, nudi varnost (da na progah ni presenečenj) in to tako za začetnike kot za “profije” in vse vmes.
Sam sem prepričan, da v primeru parkov ponudba bistveno vpliva na povpraševanje. A v tem primeru oziroma v zadnjih letih v Sloveniji to ni bila težava. Za povpraševanje po “velikih” parkih so skrbeli tudi trail centri in vsesplošna enduro mtb blaznost, da o koronski eksploziji dejavnosti na prostem niti ne govorimo.
Vsak zase
Parki pa so čakali, dremali, za silo (ali niti to) vzdrževali tisto, kar so imeli, ter se tolažili, da imajo “produkt”. Da ne naredim komu krivice – nekateri so se trudili bolj kot drugi, a brez pravega vlaganja, vsaj približno podobnega tistemu naprimer v Avstriji. Vlaganja, ki v slogu “If you build it, they will come,” potem zares pripelje goste, proda vozovnice in napolni namestitve.
Vem, nismo Avstrija. Predvsem nismo Avstrija po tem, kdo in koliko vloži v žičnice, smučišča in MTB proge. Tam to počno skupnosti, celi kraji, prav vsi, ki živijo od turizma, od hotelirja do kolesarskega servisa in sladoledarja. Pri nas to počno norci, ki kupijo žičnice in upravljajo s parki. Vsi drugi v kraju pa … “ka-čink” … polnijo blagajne z obiskom. S kakšno izjemo, ponavadi prepičlo. Zato pač ne moreš zgraditi proge za nekaj 100.000 evrov ali bognedaj cele zgodbe za nekaj milijonov. Kolesarski parki so cenejši kot zimska ponudba, še zdaleč pa niso zastonj.
Konec koncev je bilo stanje podobno žalostno kot v slovenski zimski ponudbi. Kot je zadnjič nekdo rekel: “Imamo smučišče, kjer je sneg, pa je zaprto, pa smučišče, kjer bi imeli sto dni smučanja in svetovni pokal, ampak ni snega.”
Tudi kombinacije lokalnih kolesarskih zagnancev, ki parke urejajo v kombinaciji z žičničarji in s kakim dnevom bagra, so se vedno slej ko prej izpele, čeprav se ne zdijo slaba rešitev.
Ko država primakne, gre na bolje
Če ste že mislili, da gre počasi na bolje, ste imeli nemara prav. Zdaj pa ni več dvoma. Lanska državna pomoč s 55,4 milijona evrov za devet gorskih centrov je gotovo porinila stvari naprej, čeprav so “celoletni turizem” kje razumeli kot nove sedežnice z ogrevanimi sedeži, širitev smučarskih prog in morda floto e-koles. Za furanje po makadamih verjetno.
Investicije v kolesarske poti so prijavili le na Treh Kraljih (moramo čim prej osebno preveriti, kaj se gredo), na Kopah (pričakujte velike stvari!) in na Mariborskem Pohorju. Slednje poznamo seveda pod imenom Bike park Pohorje, s katerim upravlja mestno prevozno podjetje Marprom, to pa je letos angažiralo tako osebje za redno vzdrževanje kot ekipo za promocijo skozi spletne vsebine. Za otvoritev, ki jo imajo jutri (v soboto, 11.) se lahko pohvalijo s kar devetimi traili v dveh območjih in obratovanjem treh žičnic. Res ni slabo in po kar nekaj letih lahko spet rečejo, da so največji park v regiji.
Blizu jim bodo verjetno lahko prišle le Kope, potem pa je tu – ne boste verjeli – še Sljeme nad Zagrebom z odlično gondolo, izvrstnim terenom in tudi denarjem za gradnjo prog. Če tu ne bi poprijeli, bi nas lahko tudi prehiteli. Kolikor nam je pri roki Sljeme, nam je tudi Peca, le še kakšna proga jim verjetno manjka. Drugi pa bodo morali še konkretno pljuniti v roke, da jim ne bo nerodno naprimer v članstvu mednarodnega združenja, ki si deli skupno vozovnico. Oziroma, eh, prav nič jim ni nerodno in dokler jim ne bo, ne bo nič.
Optimisti
Seveda, več prog in več gostov terja več vzdrževanja. In za naslednjo sezono spet kaj novega. Tega proračunski denar zaenkrat ne bo kril. Ampak ne bodimo črnogledi.
Nismo več daleč od tega, da si še sam izposodim kakšno kolo za v park ali si ga v prihodnje celo omislim za svojega. “Ta veliko” čelado še imam, ščitnike bom rabil nove. Tako bi se spet vrnil na pota, ki sem jih po vrnitvi iz severnoameriške Meke povsem opustil, saj bližje od Schladminga ni bilo ničesar vsaj približno podobnega. Naenkrat mi je bilo vse brez veze. Tole pa mi je že kar všeč.