Lažje vzdrževanje? Morda prijazno širšemu krogu kolesarjev? Bližje “mestnim” MTB kolesarjem? Zgodba ni povsem iz trte zvita.
Bentonville, Arkansas, Združene države Amerike. Tam na obrobju mesta najdeš asfaltirane oziroma betonske traile. Zabava za vsakogar? Je to le še podaljšan pump track ali kaj več? Če za “bajto” nimaš gozda in hribov, je to vsekakor ena izmed rešitev, kako pripeljati MTB objekte v bližino mesta, in to takšne, ki jih ni potrebno pretirano vzdrževati.
Približati “MTB” traile širšim množicam in hkrati približati traile mestnim središčem?
Si predstavljaš kraj ali mesto oziroma del mesta, kjer se lokalna cesta nekoliko spušča, zraven pa je dovolj prostora, da bi lahko nekoliko razširili pločnik, del tega pa namenil flowu z dvojnimi grbinami, valovi … pa asfalten bi bil. Zagotovo zabavno, vendar stroškovno skoraj nesprejemljivo. Z vidika vzdrževanja pa vsekakor preprostejše. Brez blata in uničevanja sveže “speglanih” zavojev in še vedno z možnostjo postavitve lesenih objektov kot dodatkov za tiste, ki želijo nekaj več.
Vožnja po trailu pod reflektorji?
Seveda je to možno le tam, kjer je tovrstna infrastruktura. In če osvetljuješ pločnik in kolesarsko stezo ob cesti, lahko osvetliš še trail, ki se vije nekaj metrov stran. Tako omogočiš tudi večerne vožnje navdušenih kolesarjev, predvsem tistih, ki prisegajo na “flow”. Hkrati si lahko nakoplješ tudi nekaj težav, saj tovrstni poligon ni ravno primeren za nekega kolesarja, ki na mestnem kolesu in z otroškim sedežem preizkuša meje gravitacije. Ali za nadobudnega mladca na skiroju, ki bi rad očaral svoje Instagram sledilce in se pri svojem manevru povrhu vsega še poškoduje. No, padci na asfaltu so skoraj vedno trši kot na zemlji. To je le nekaj izmed slabosti pri postavitvi “mestnega” MTB traila.
Odmik od pravega gorskega kolesarstva?
Brez naravnih trailov, brez zemlje, peščenih grbin, brez kolovozov in naravnih vlak. Kje je potem tisti prvinski stik z naravo? Kje so tisti razgledi, ki se odprejo, ko pribrcaš na hrib? Nimajo vsi te možnosti, da bi za “bajto” odbrcali nekaj sto višincev navkreber in se potem z namsmeškom skozi gozd spustili v dolino. A vendar? Bomo res asfaltirali vsak kolovoz? Upajmo, da ne. Za mestno zabavo imamo pump tracke, mar ne?
Za mnenje smo podrezali našega največjega graditelja pump trackov in gorskokolesarskih trailov Alliance ASE
Andrej Žigon: “Gorskokolesarske eneoslednice brez ‘brake bumpov’ in potebnega vzdrževanja so od nekdaj mokre sanje številnih gorskih kolesarjev in vzdrževalcev. Asfaltna preplastitev tovrstnih poti zaradi okoljskega, stroškovnega in velikokrat tudi tehničnega in uporabniškega vidika ni ustrezna rešitev za naravno okolje. V nasprotnem primeru bi se pri naših severnih sosedih že nekaj let vozili po asfaltiranih trailih. Prednosti asfalta so bolj izrazite na krajših enoslednicah ali spretnostnih parkih v urbanem okolju, kjer se poskuša minimizirati vzdrževanje.”