legalizacija gorskokolesarskih poti in problemi pri pridobivanju dovoljenj
Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Unior DH Cup SloEnduro
24. septembra 2020

Danes, ko tole pišem, je praznik športa. Šport s katerim se ukvarjam, pa je v večini prepovedan in vedno bolj preganjan.

Gorsko kolesarstvo je v Sloveniji prepovedano od leta 1995, ko je bila sprejeta famozna uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Kolo je omenjeno čisto na koncu, kot da se je nekdo tega naknadno spomnil. Citiram: “Na območju Republike Slovenije je v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni pogon in s kolesi.”

Dolgo časa je po tej uredbi vladal status quo – kolesarjenje v naravnem okolju je bilo prepovedano, toda nadzora je bilo malo, same kazni pa relativno lahko prebavljive. Nato “smo” kolesarji pred nekaj leti dosegli in kolo odstranili iz dotične uredbe. Toda to je bila bolj pirova zmaga, saj smo “padli” pod Zakon o gozdovih in Zakon o ohranjanju narave. Trenutno imamo tako absurdno situacijo, kjer je voznik motornega kolesa, ki vozi v naravnem okolju, lahko kaznovan s polovico nižjo kaznijo kot kolesar.

Letos se je zaradi “korona situacije” pojavilo veliko novih kolesarjev in tudi sicer se ljudje več gibljejo v naravnem okolju. Pač ljudje smo šli v naravo. Super, končno! Toda s povečanjem števila ljudi v naravnem okolju je naraslo tudi število konfliktov in nadzorov nad kršitvami. Do letos nisem slišal za nikogar, ki bi bil kaznovan zaradi vožnje s kolesom, sedaj pa kar na lepem cel kup kazni. Prva je bila policijska vikend akcija v Ajdovščini, nato Rašica, Slovenj Gradec … Kar nekaj znancev je bilo “zasačenih” in kaznovanih. Torej kot kažejo izkušnje, dosedanja “ilegala” ne bo več mogoča.

Kot mi je znano, so se v Ajdovščini lotili legalizacije nekaterih obtoječih stezic in upam, da v uglednem času realizirajo vsaj nekaj približno legalnih stez, trailov.

Nekaj sem začel na tem področju reševati tudi sam in opazil sledeče probleme:

  • Drobljeno lastništvo: poznam primer, ki ima 26 večlastniških parcel na razdalji 2 km traila. Nemogoče je dobiti dovoljenja od vseh lastnikov zemljišč, saj se morajo prav vsi strinjati s souporabo. Tudi mehanizem, ki bi lahko enostavno omogočil plačilo odškodnine vsem lastnikom, ne obstaja.
  • Problematični člani gorskokolesarske skupnosti, ki ne upoštevajo zapor in se prepirajo z lastniki.
  • Ostali uporabniki naravnega okolja, ki so “bili tam prej”. Npr. lovci, naravovarstveniki, gobarji, borovničarji, sprehajalci …
  • Birokracija, za katero sploh nisem vedel, da obstaja.

Glede na omenjene faktorje je skoraj nemogoče, da v nekem uglednem času realiziramo omrežje lokalnih trailov, pa tudi če gre za “le” 10 km poti v okolici Kranja. Zato sprašujem, v čem je smisel? Zakaj bi jaz ali kdorkoli drug zapravljal svoj čas in živce, če je verjetnost rešitve v roku leta ali dveh neizvedljiva?

OK, gremo naprej. Zakaj je omenjeno sploh problem? Zakaj je kolo problem? Vpliv na okolje je znan, narejenih je bilo veliko študij. Evo, Google takoj najde tole.

Kolo ne ropota tako kot motor, ne onesnažuje zraka in okolice. Tudi s tistimi 300 W moči kolesarja težko naredi kakšno škodo pri vožnji navzgor. Pri vožnji navzdol pa na dobro trasiranih poteh velja enako. Kolesarji se vozimo po trailih, saj nikomur ni v interesu voziti po neutrjeni podlagi. To pa ne velja z motoriste, kjer je glavni izziv strm teren navzgor, tudi če tam poti ni.

Glede na to, da smo pri vožnji navzdol lahko hitrejši od pešca, je varno imeti vsaj nekaj namenskih stez, kjer je verjetnost srečanja s pešcem minimalna. Toda, kot sem že omenil, je legalna “gradnja” novih stez skoraj nemogoča. Zato menim, da izraz “no dig no ride” pri nas ne deluje. Pa ne zato, ker bi bilo težko zbrati dovolj kandidatov za urejanje poti. Nihče ne želi več graditi in vzdrževati poti, saj so zaradi lastništva postala ta dejanja nevarna. Ilegalne traile zato vzdržujemo večinoma v jesenskem deževnem obdobju, ko je verjetnost srečanja z lastniki zemljišč minimalna.

Kje ste podjetja in samostojni podjetniki, ki živite od prodaje koles, servisnih storitev in turizma? Zakaj se nihče ne ukvarja s tem problemom? Rešitev bi pomenila večjo prodajo koles, povišano potrebo po servisnih storitvah in večji obisk turistov.

Dojemanje gorskega kolesarja pri sleherniku

Zakaj novinarji za vsak članek o gorskem kolesarjenju predstavijo z 10 ali več let staro fotografijo iz Maribora, kjer tekmovalec, oblečen kot vitez, leti po zraku? S tem ustvarjajo lažno predstavo gorskega kolesarja in me ne čudi, zakaj večina komentarjev pod člankom vsebuje:

  • Gorski kolesarji so divjaki, ki zbijajo pohodnike.
  • Po moji zemlji se ne bo nihče vozil, plačujem davke.

Stari, če bi stezico za vožnjo lahko zgradili pot po tvoji zemlji, bi lahko tudi kaj prispevali. Z veseljem, toda kako?

No, kaj sem še želel povedati? Aja, star sem 32 let. Glede na doživeto in zgoraj opisano imam občutek, da dokler sem zmožen aktivno kolesariti, ugodne rešitve ne bom doživel. Ko bom enkrat star 70 let, mi rešitev ne bo več koristila. Zato pač furam(o) ilegalo.

Zakaj gorsko kolesarim?

Kot bivši tekmovalec v gorskem kolesarjenju sedaj vozim rekreativno. Za užitek, kondicijo in dobro počutje. Gorsko kolesarstvo je eden od redkih športov, pri katerem so vzdržljivost, tehnični izzivi, lepi razgledi, še lepši občutki flowa, združeni. Še najlažje bi lahko potegnil vzporednice s turnim smučanjem. Na kolo se v večini primerov lahko odpravim kar od doma in ne potrebujem prevoza z avtomobilom. Tudi sami traili kot objekt so v primerjavi z investicijami v drugih športih praktično zastonj. Poleg izgradnje in vzdrževanja je potrebno pridobiti “le” dovoljenje. Toda občutek imam, da bi lažje pridobil investicijska sredstva za izgradnjo drugih športnih objektov, kot pa vsa potrebna dovoljenja za 1 m široko pot z vrha hriba v dolino.

Dodatno pojasnilo

Ker so legalne stezice nujne in jih potrebujemo, sem se v tem zapisu usmeril predvsem v panogo gorskega kolesarstva, ki mu pravimo enduro. Vožnja vključuje vzpone in spuste po urejenih stezicah, kjer je možna tudi souporaba s pohodniki. Bajkparki, poligoni, dirt jump parki in pumptracki so nekaj povsem drugega in temu športu služijo kot dopolnilo.

Ustvarimo ekipo in gremo v akcijo. Poiščimo rešitev! Za sodelovanje sem na voljo. 👍

Freestyle Giant SloEnduro Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
Sledite nam