Makadamkarji dočakali prvo uradno svetovno prvenstvo. Med elito najhitrejša Francozinja in Belgijec, najvišje uvrščeni Slovenec pa Mihael Štajnar. Svoje so dodali tudi amaterji, tam najvišje v kategoriji Andrej Žavbi.
Premierno makadamkarsko (gravel) svetovno prvenstvo je bilo v Italiji. Čeprav trasa ni vključevala “belih cest” (strade bianche), je v Benečiji s startom v Vicenzi in ciljem v Cittadelli vključevala dobršen del makadamov. Tri različno dolge trase – 140, 167 in 197 kilometrov so imele med 700 in 800 višinskimi metri vzponov, s tem da je bila nedeljska – moška članska dirka, ki je bila najdaljša, začinjena še z dvema 25-kilometrskima krogoma. Barve slovenske reprezentance je zastopalo sedem tekmovalcev v različnih moških starostnih kategorijah, od tega so se štirje pomerili med elito.
Ženske elite
Sobota je bila namenjena tekmovalkam ženskih kategorij (na tej preizkušnji so se pomerili tudi moški predstavniki kategorij 50 let in več), vse oči pa so bile uprte v elitno kategorijo nežnejšega spola. Tekmovalke so morale opraviti s 140 kilometri makadamov, stranskih poti, enoslednic, kock in asfalta. Boj za najprestižnejšo majico je potekal vse do ciljne črte. Tam je imela največ moči in spretnosti francoska super šampionka Pauline Ferrand Prevot, ki je v ciljnem sprintu ugnala Švicarko Sino Frei in 140 kilometrov dolgo dirko zaključila s časom 4 ure, 9 minut in 7 sekund. To je njen že četrti letošnji naslov svetovne prvakinje! Frei je zaostala sekundo. Tudi tretje mesto je osvojila specialistka za gorsko kolesarstvo, Italijanka Chiara Teocchi je zaostala 11 sekund.
Vrstni redi vseh ženskih kategorij na endu.net.
Moški elite
Dve dolžini tras – 197 kilometrov za moško elitno kategorijo in 167 kilometrov za ostale kategorije moških (19-34, 35-39, 40-44 in 45-49 let). Med elito se je zbralo veliko zelo znanih imen iz cestnega in gorskega kolesarstva ter ciklokrosa. Čeh Zdenek Stybar, Slovak Peter Sagan, Nizozemec Mathieu van der Poel, Belgijec Greg van Avermaet, Južnoafričan Matthew Beers, Avstralec Lachlan Morton, Avstrijec Alban Lakata, nekdanji profesionalec Italijan Davide Rebellin …
Po skoraj 200 kilometriih “prahu” je naslov svetovnega prvaka pripadel Belgijcu Gianniju Vermeerschu, ki je s samostojno vožnjo v cilj prišel s časom 5 ur, 10 minut in 41 sekund. Drugi je bil Italijan Daniel Oss, zaostal je 44 sekund. Bron je odšel na Nizozemsko. Mathieu van der Poel je zaostal minuto in 29 sekund.
Vrstni redi nedeljskih preizkušenj na tem mestu.
Izjave in uvrstitve Slovencev
Dirka članov elite: 45. Mihael Štajnar, 48. Nik Čemažar, 81. Robi Jenko, odstop Marko Pavlič.
Mihael Štajnar (za mtb.si)
“Prvo gravel svetovno prvenstvo je za mano. Najpomembnejših in najzahtevnejših je bilo prvih 20 km, kjer sta bila dva klanca in kar nekaj tehničnih delov, potem pa naslednjih 170 km ravnina, vendar z veliko ovinki, kar je pomenilo veliko pospeševanj. Dirka je bila zelo naporna, ni bilo veliko počitka, saj je bilo potrebno ostati zbran, tudi ko smo šli počasi. Sam sem bil v stiku z glavnino 150 km, nato pa me je čisto odrezalo in nisem imel več moči. Z dirko sem zadovoljen. Upam, da bo naslednje leto še kakšna gravel dirka na sporedu.”
Dirka amaterjev/veteranov: kategorija 19-34: 17. Blaž Debevec; 35-39: 22. Matej Zalar; 60-64: 4. Andrej Žavbi.
Blaž Debevec (na IG)
“En zelo znan kolesarski trener je večkrat rekel ‘če lahko odšprintaš tvojo grupo, pomeni, da si v napačni grupi’ … In danes se mi je zgodilo točno to. Po neumnosti odpadel od prve skupine, v zadnjih 5ih kilometrih pobegnil skupini 15ih, kar je bilo na koncu dovolj za 17. mesto. Trasa in organizacija pa nasplošno ne povsem posrečena …”
Andrej Žavbi (na svojem profilu facebook)
“Po zahtevni prvi polovici dirke sem bil v prvi skupini s tremi kolesarji iz moje kategorije. Do cilja je bil sam še lažji del, kjer bi lahko kontroliral konkurente, od katerih ni bi nihče šprinter. Naenkrat prazna zračnica. Dobre štiri minute ja trajalo, da sem kolo popravil. Naslednjih 70 km sem večinoma sam lovil skupino, kjer so se moji konkurenti vozili skupaj z mlajšimi kolesarji. Do tretjega mesta sem do cilja zmanjša zaostanek za več kot tri minute. Več nisem mogel.”
Matej Zalar (za mtb.si)
“Meni je šlo srednje, po pulzu sodeč očitno nisem bil pravi, ampak dosti več itak nisem pričakoval. Trasa je bila narejena precej na silo, makadame so iskali, kjer so lahko. Veliko singlc, nekaj malega razdrapanega terena, toliko da se res nisi mogel peljat s cestnim. Deloma je bilo precej nevarno, po (asfaltiranih) kolesarskih stezah s količki, kjer bi šlo lahko tudi po cesti. O lepoti krajine res ne morem poročat, ampak v tem delu Italije drugega ne moreš pričakovat, ampak itak nismo prišli na panoramsko kolesarjenje.
Če primerjam z dirko Gravel World Seies La Monsterrato, ki jo je organiziral mali klub in je bila videti kot vaška dirka, je bila organizacija tam za en razred boljša, okolica pa res lepa, taka, da bi šel tja gravlat na dopust.
Največja neumnost tukaj je bila, da so dirko zaključili s krogi in na isto progo spravili profesionalce z nami. Kapitalna traparija. Vermeersch in Oss sta me ujela na singlci, kjer se nisem mogel umaknit nikamor, razen če bi zapeljal v gozd in ustavil.
Zaradi tega cirkusa me je tudi praktično zbil motorist, ki je hotel na vsak način ostat z van Avermaetom in me je porinil iz kolesnice na zemljo. Zaradi tega sem malo preveč razpizden zdaj, ker imam 300 evrov stroška po organizatorjevi krivdi. Jebiga, saj to se dogaja tudi na WT dirkah. Opravičil se mi ne bo nihče.”
