Borut je zagrabil na polno in na verigo pripel par. Martino in Jureta Culiberga. Saj veste? Berghija!
Gorsko kolesarstvo, turizem in vse, kar pritiče zraven. To sta Martina in Jure. Če nista na kolesu, uživata na druge načine. Vedno v gibanju in iskanju novega. Če nista v Berghiju, sta v kolesarskem parku. In če nista v parku, iščeta nove poti. Včasih ju zalotimo na kakšnem gorskokolesarskem maratonu v tujini, potem se udeležita dirke po kvarnerskih otokih ali skočita raziskovat teren kam drugam … Včasih pa preprosto iščeta nove ideje in izzive v kolesarsko turističnih vodah.
Jure in Martina Culiberg
Vzdevek: Tzulija (če sva skupaj)
Kraj: Kranjska Gora
Starost: 40+
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu: Berghi bike&bed&breakfast, Bike Park Kranjska Gora
Borut: Berghiju se vidi, da mu gorsko kolo leži globoko v duši, čeprav se pojavlja šel kratek čas. Kako in kdaj sta sploh začela z gorskim kolesarstvom?
Jure: Z gorskim kolesarjenjem sva oba začela preden sva se spoznala. Najina začetka sta bila epska. Jaz sem si kupil prvo gorsko kolo znamke Peugeot nekega četrtka leta 1996 in potem že v soboto odšel z njim na Vršič na svojo prvo gorskokolesarsko turo (po asfaltu). V tistem obdobju sem bil odlično pripravljen, zato sem Vršič osvojil v slabih štirih urah (iz Kranjske Gore) in potem še cel teden jedel, kot da sem bil na Mt. Everestu. Martina je nekje v istem času sredi Avstrije na svojem novem srebrnem Giantu na svoji prvi MTB turi vpeta v SPD pedala dočakala svoj prvi SPD padec. Še vedno ima na komolcu spomin v obliki brazgotine na ta dan.
Preselila sta se iz prestolnice na najlepši konec Slovenije – na Gorenjsko, ejga! Kaj je bil signal, da dobra služba in lepo stanovanje v centru Ljubljane ni to, s čimer bi se rada postarala?
Jure: O staranju ne bi govorila, ta koncept se nama zdi še precej oddaljen. 🙂 Veliko sva potovala, ko sva bila oba še del korporacijskega rat-race-a. Res je, da nama je ta omogočal dokaj lagodno življenje, po drugi strani pa se noben od naju ni identificiral z njim, sploh proti koncu 17-letne korporacijske kariere. V tem odbobju sva kot turista vedno potovala v MTB duhu in spoznala kar nekaj MTB hotelov/centrov. Naprimer tistega na Kreti, pa onega v Massi Vechii, pa tistega na Koroškem. Tako je nekako postala najina želja nekoč imeti kolesarski apartmajski hotel. Okrog 2009/2010 bi skoraj kupila nekaj v Bovcu, pa nisva, potem pa sva 2013 našla primeren objekt v Kranjski Gori. Kranjska Gora ima po najinem mnenju ogromen kolesarski potencial, zato sva se odločila za nakup. Ker sva bila že prej redna gosta v Kranjski Gori (vikend stanovanje), selitev ni bila pretežka odločitev. Od lani z veseljem upravljava tudi s kranjskogorskim bike parkom, za katerega imava velike načrte tudi v prihodnosti.
Med drugim se borita za gorskokolesarski turizem v Sloveniji. Kje so največje prepreke in ali jih bo Slovenija znala premagati?
Jure: Prepreke bo Slovenija znala premagati, samo vprašanje časa je. Težko bi rekli, da smo v Sloveniji slabši kot drugje, vse države so se ukvarjale z bolj ali manj podobni dilemami pri razvoju MTB. Kjer so drugi boljši od nas, je čas, ki ga rabijo od nasprotovanja MTBju do spremembe, ko pričnejo MTB strateško razvijati in mu pomagati. Tu Slovenija zaostaja, predsvsem zato, ker še vedno smatrajo, da je MTB hobi peščice, in ne razumejo, da je MTB tisto za poletje, kar je smučarija za zimo. Ne vem kolikokrat sem že citiral dejstvo, da je v Nemčiji gorskih kolesarjev trikrat več kot smučarjev in da je kolesarska sezona trikrat daljša od zimske. Potrebna je pomoč lokalne skupnosti in zavedanje ponudnikov turističnih storitev, da brez vložka ni napredka.
mtb.si (po meri):
Ali imata kot kranjskogorska kolesarska in turistična igralca kakšno informacijo, kdaj se bomo lahko z gorskimi tam kam legalno zapeljali tudi izven parka?
Konkretnih podatkov nimava. Lahko samo poveva, da se v zgornjesavski dolini s tem ukvarja kar nekaj ljudi, ki se trudijo, da bo to čim prej. Podpora je na vseh nivojih, želja je, da že v 2016 razveselimo s kakšno dobro novico. Do takrat pa, v Bike parku Kranjska Gora imamo trejle za vse okuse, od začetnikov do ekspertov.
mtb.si (standardna):
Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jure: Vsak dan na kolesu je dober. Popoln pa je takrat, ko imaš občutek, da si napredoval. Ta želja po napredku, se mi zdi, da se ne zmanjšuje.
Martina: Zjutraj, zgodaj na kolesu, sonce vzhaja, skupaj z Juretom na trailu, noge se dobro vrtijo.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Martina: Dobra večerja, z dobrim kozarcem vina.
Jure: Isto kot Martina. Pa mogoče SUP, tega sicer še nisem preizkusil.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Jure: Upam, da bi izumil kolo. Potem bi mene klical Gary Fisher.
Martina: Še več bi hodila v gore.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Jure: Veliko jih je bilo. Prve tri tedne po nakupu je vedno najljubše kolo tisto, ki sem ga kupil nazadnje. Če pa bi moral enega izbrati izmed vseh, bi bil to moj Liteville 601. Vsegorsko kolo, ki z enormnim hodom nadomesti pomanjkanje poguma, greš pa lahko z njim tudi po Parenzani.
Martina: Moje trenutno kolo je tudi moje najljubše. Camber, ker mu 100% zaupam.
Tvoje prvo kolo?
Martina: Pony. Če bi ga še imela, bi šla junija z njim na Vršič, gonipony.
Jure: Prvo, ki se ga spomnim, Pony, jasno. Prvo gorsko, Peugeot. Vsi vemo, da Peugeot dela dobra gorska kolesa.
Tvoj vzornik?
Martina: Renan Ozturk (hint: Meru) in ljudje, podobni njemu, ki so se po poškodbah vrnili močnejši kot prej.
Jure: Martyn Ashton, ker je jasno bil vrhunski kolesar, ampak vzor predvsem zato, kar počne sedaj z “limonami”, ki mu jih je namenilo življenje.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Jure: Zame so vsi tisti, k jih gledamo v našem bike parku v Kranjski Gori, se peljejo za očetom, z malimi kolesi, majhimi obroči, običajno na trdakih, pa vseeno nasmejani in pogumni.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Jure: Ne spomnim se točno, veliko jih je bilo, ampak najboljšega mi je skoraj gotovo dal GURU.
Martina: Glej naprej. Pa brez strahu.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Martina: Tromeja. Ko sem brez strahu gledala naprej in izvedla OTB pri 35 kilometrih na uro, kot je pokazal GPS. K sreči brez večjih poškodb.
Jure: Novo kolo, Giant NRS, moj prvi fully, lep črn, moja prva SPD pedala. Takrat sem živel v Stari Ljubljani in bi bil greh, če se ne bi zapeljal z njim čez Tromostovje, kjer sem potem pred polno kavarno padel, jasno še vedno zapet. Poškodovan je bil predvsem ego.
Preberi še:
Na verigi: Borut Fonda
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Salzkammergut MTB trophy: Tzulijeva zgodba
Foto – iz osebnega arhiva
