Natalija Anderluh
4endurance sis 1
Freestyle Giant Human Fish Gravel Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
28. julija 2020

Celjani še držijo verigo na svojem koncu. Natalija je predvsem MTB maratonka, zraven sodijo tudi etapne preizkušnje.

Koka Kuzmin je verižni intervju obdržal v Celju. Natalija se je v gorskem kolesarstvu našla v maratonih, tudi v reprezentančnem dresu je nastopila na nekaj prvenstvih, doma in v Dolomitih zasedala stopničke, tudi najvišjo v kategoriji, in prišla v cilj več Transalpov in 4Islands. Tudi v službi ne lenari, učiteljica športne vzgoje je.

Natalija Anderluh

Vzdevek: Ne vem, če ga imam
Kraj: Celje
Starost: 38
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : trenutno BikeRepublic klubu, Specializedu in celjski S&C-jev mix kolesarski bandi 😉

Koka: Natalija, glede na to, da si bila več let na kolesih Cannondale, me zanima, če kaj pogrešaš vilice Lefty.

Natalija: V bistvu je še en Lefty pri hiši, tako da je še vedno na dosegu rok 😉, drugače pa lahko še vedno rečem, da mi je Lefty na kolesu dajal najbolj fin filing pri vožnji po terenu.

Katere tekme so ti bolj pisane na kožo, enodnevne ali večdnevne?

Ko je motivacija prava – vse! Je pa res, da je na enodnevnih dirkah veliko odvisno od dnevnega razpoloženja, na večdnevnih pa mislim, da imam še ogromno rezerve glede na to, da mi dolžina načeloma ustreza. Moram spet poskusit kakšno etapno dirko, ne? 😜

Ali je možno, da te nekega dne vidimo na ebajku?

Seveda. Vendar je potem velika verjetnost, da bo kolesarska garaža kmalu premajhna. Kdaj mi ga posodiš?! 😂

Natalija Anderluh

mtb.si: Kakšna je bila tvoja pot v gorsko kolesarstvo in v vzdržljivostne zvrsti?

Natalija: Kolo je vedno bilo prisotno v mojem življenju, če ne druga kot prevozno sredstvo na trening in nazaj. Ko pa sem spoznala Primoža, sem ugotovila, da je gorsko kolo potrebno uporabljati še kje drugje kot po makadamskih cestah ter da ni nič narobe, če kolo (ali jaz) dobi(m) kakšno prasko! Vzdržljivost pa pri meni nikoli ni bila problem, se mi zdi. Dobra podlaga v mladosti, pa kakšen gen je verjetno še imel kaj vmes. Ko temu dodaš še trmo … so novi izzivi kot so gorskokolesarski maratoni v ekstremnih razičicah prava motivacija.

Kako nameravaš letos “poflikati” sezono?

Sezona se je letos zame skoraj končala, še preden se je dobro začela. V začetku januarja me je neprevidni starejši gospod na smučkah zbil s polno hitrostjo od zadaj in sem pri tem baje naredila dvojno salto v zraku ter se raztreščila po smučišču. Baje je zgledalo grozno. Spomnim se nič, zlomljeno nič, pretres možganov in dober mesec dni “sestavljanja skupaj”. Ko je piskanje v ušesih prenehalo, sem se spravila nazaj na kolo … Potem pa je prišla ta “korona žurka”. Tako, da letošnjo sezono “flikam” na netekmovalni način – na kolesu, z dnevnimi izzivi – ko se mi, da pohodim pedala, ko se mi ne da, pač uživam na kakšnem kofirajdu, pivorajdu ali enostavno izletu na kolesu. Lahko se zgodi, da bo 2020 minilo brez štartne številke na krmilu – ker trenutno mi je tako čisto ok.

Kateri dogodek si doslej najbolj pogrešala v 2020?

Skrita želja je bila Transalp 2020. Ker imam še kaj za dokazat sama sebi.

Natalija Anderluh, Primož Lindič, 4Islands
4Islands 2015 s Primožem Lindičem. Vedno s Primožem.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Natalija: Na Gardi, na celodnevnem raziskovanju še neodkritih poti z moje strani, v družbi Primoža in ostalih mtb navdušencev, ki se nama pridružijo, potem pa obvezen postanek pri Cristallu na pijači in sladoledu pri Flori.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Uff, če bi se lahko za en dan “teleportirala” na Mallorco na plažo, ki sem jo odkrila lani – potem bi bilo to poležavanje na mivkasti plaži z dobro knjigo v eni roki ter ohlajeno pijačo v drugi ter plavanje v kristalno čistem morju – ampak za en dan, naslednji dan bi me že “srbele” noge in bi morala nekaj početi.

Kaj bi počela, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Verjetno se na mojih teniških loparjih ne bi nabiral prah in bi še vedno na teniških igriščih udarjala žogice in tistega na drugi strani mreže preganjala sem in tja. 😊

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Trenutno imam kolo, ki ga ne menjam (razen če mi ga Primož spet predčasno proda 🙈). Specializedovo gorsko kolo, polnovzmeten Epic S-Works z mojimi manjšimi nadgradnjami, je zame top kolo. Pa še lep je! 😜

Tvoje prvo kolo?

Ne spomnim se imena, vem da je imel še pomožne koleščke, ki pa so se demontirali že prvi dan. So mi pokazali, kako se naj peljem, in sem se. Spomnim se pa prvega kolesa, s katerim sem si pridelala ogromno “krasto” na kolenu in komolcu – svetlomoder Pony, ki sem ga obvarovala pred praskami tako, da sem se raje sama najprej vrgla po tleh.

Tvoj vzornik?

Še iz mojih teniških časov – Roger Federer, med kolesarji pa je definitivno fenomenalen Nino Schurter.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Z malo poklicne deformacije kot prof. športne vzgoje in zdaj že nekajletnimi izkušnjami menim, da je kolesarstvo šport, pri katerem moraš vztrajati. In ne glede na to, da se zdi, kot da samo obračaš pedala, moraš za uspeh obvladati še toliko več. Največ bo dosegel tisti obetavnež, ki ne bo odnehal takoj, ko bo postalo pretežko, ki bo poleg vrtenja pedal spoznal ali vsaj poskušal obvladati še prvine atletike, gimnastike in nenazadnje tudi športe z žogo. Se pravi “univerzalec” z dobro psihofizično podlago, močno voljo, trmo in predanostjo. Poznamo kakšno takšno mladenko ali mladeniča?

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

V luči prejšnjega vprašanja – Tone Pavček in njegove besede: “Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.” Jst bi začela: “Ko voziš, pojdi vedno do konca …

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnila?

Zadnji v seriji padcev leta 2013. Cela zgodba je za tem. Na kratko pa … Prva etapa Transalpa, kilometer pred ciljem zapnem s krmilom ob Mateja, s katerim sva vozila mešane dvojice. Padem pri 30 km/h +, “zravnam” asfalt z levim komolcem ter se že naslednjo sekundo poberem in gasa naprej. V cilju pa zlezem skupaj, saj je iz več kot centimeter globoke luknje tik pod komolcem dobesedno ulivala kri. Ker šivanje ni bilo možno, dobim sedem steri-strip trakov, obvezo čez komolec in naslednjih sedem etap vozim z bolečinami po celem telesu. Ko do mene v “Rescue” šotor pride Primož in me vidi, mu rečem: “Sej nisem padla na desno roko” (ki je bila polepljena s kinesio trakovi zaradi padca na maratonu Hero tri tedne pred tem)! 🙈😬

Naslovna fotografija prijavim.se – DP v krosu Ravne 2019.

Preberi še

Na verigi: Koka Kuzmin
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani

4endurance sis 2
Freestyle Giant Human Fish Gravel Wheelbase Renthal Oblikovalski studio Ideator
Sledite nam