Tržiški BMX fristajl jezdec stare šole, ki se je pravkar vrnil s svojega 17. nastopa na tekmovanju Pannonian Challenge v Osijeku.
Naključje ali ne, da je Primož Tanko za naslednjega v navezi izbral prav Marka Južniča, ki je minuli konec tedna nastopal na svojem 17. BMX tekmovanju Pannonian Challenge, s katerega prav danes tudi poročamo.
Tržičan’ so od hudiča, to je bilo tudi na kolesih jasno že v starih časih BMX dirkanja, ko so leteli Fabiani, Šumič, Seidl … in Južnič. Vsak je danes še aktiven na svoj način, na dveh ali na štirih kolesih, 20-palčnih pa se najbolj drži prav Marko, ki se preganja s četrt stoletja mlajšimi. Še več energije kot v furanje verjetno vlaga v nov ljubljanski pokriti park, o katerem več jeseni, ko bo tipi topi.
Marko Južnič
Vzdevek: noben, na katerega bi bil ponosen
Kraj: Križe pri Tržiču
Starost: 42
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Evolution BMX Team
Primož Tanko: Prihajaš iz okolice Tržiča, kjer je tudi dan danes znan dirt park Divjina. Kako je bilo v začetku, ko park še ni bil poznan širši javnosti?
Marko: Začetek resnega dirt dogajanja v Sloveniji sega v konec prejšnjega tisočletja, ko smo imeli v Žiganji vasi, v neposredni bližini Križ in Tržiča, prvi dirt park, imenovan Ranč. Dirt in nasplošno BMX je bil takrat v prebujanju. Zgodba Divjine se je začela okoli leta 2002, ko je nekaj mladih navdušencev pričelo graditi svoje dirte na opuščeni divji motokros progi v Križah. Po kakem letu sem se jim pridružil in kljub starostni razliki 10 let smo se odlično dopolnjevali. Park je rasel in mi z njim, z leti pa ga je začelo obiskovati vse več in več ljudi. Zelo vesel sem bil raznih projev, ki so prišli furat v Divjino, drugače mi je bila pa bolj všeč tista začetna underground scena.
Pannonian challenga se udeležuješ že od vsega začetka. Kaj je tisti posebni čar, da se vrneš vsako leto na ta dogodek?
Prvič smo bili v Osijeku leta 1999 na povabilo Slavena Getoša, znanca slovenske BMX race in MTB DH scene. Z domačini so se spletle tesne prijateljske vezi in tako se vračamo tja vsako leto. Tisti poseben čar pa je sproščenost na večdnevnem dogodku, kjer imaš priložnost srečati prijatelje iz oddaljenih kotičkov sveta, sklepati nova prijateljstva ali samo pokramljati s proji, ki jih spremljaš po raznih medijih. Izpustil sem samo dva, občutek pa je, kot da mi manjka košček v mozaiku.
X-up v Divjini, foto Niko Teran
mtb.si: Vsaj štirje Tržičani so že bili na verigi, ampak to vse bolj po tavisokih hribih frči – Brzin, Remškar, Šarkan, Anderle … Pa tale vaša bolj BMX, dirt in fristajl scena v vznožju hribov tudi ni od muh. Tudi pred Divjino je že bila, od BMX dirkanja konec osemdesetih. Se sceni kaj prekrivata, dopolnjujeta? Ali sta ločena planeta?
Marko: Skupno nam je gibanje v naravi in vožnja po dveh kolesih, drugih vzporednic pa jaz ne vidim. BMX je v Tržiču prisoten nepretrgoma od začetka 80-tih let. Ob vse večji popularizaciji gorskih koles pa je bil v zatonu, tako kot po celem svetu. Vendar pa nas je ostalo nekaj entuziastov, ki smo hodili na race tekme v tujino. Glede na to, da so bili pogoji za trening slabi, smo vsake toliko kakšen kup zemlje predelali v dirt jump, na koncu ulice smo imeli en majhen quarter. Ob pojavu skateparkov v Sloveniji smo se iz BMX race discipline preusmeril samo na dirt in park.
Z Igorjem Fabianijem v prejšnjem tisočletju …
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Marko: Kjerkoli v dobri družbi, najraje z Luko Kovičem in Primožem Habatom, kraj pa ni pomemben, lahko je samo pločnik ali pa velik skatepark, domišljija ne pozna meja.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Uh, prekratek je ali pa imam preveč hobijev in interesov. Nekaj let nazaj bi bilo to nekje na travniku z modeli letal ali pa na motocross progi s štirikolesnikom in še bi lahko našteval. V zadnjem času pa so to dnevi z družino in sinom.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Še naprej bi vozil BMX, tako kot ga sedaj, če pa še tega ne bi nihče izumil, bi pa letel z jadralnim letalom.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Mogoče bi lažje rekel najljubša znamka kolesa, ki je zadnjih 20 let S&M, kolo pa je najljubše tisto, ki ga imam trenutno sestavljenega, sedaj je to okvir S&M Dagger, večina delov je tudi S&M. Občasno zamenjam kakšen del, okvirje pa po navadi nekje na tri do štiri leta.
Tvoje prvo kolo?
Prvo kolo mi je kupila babica. Ko sem ga dobil, mi je bilo še malo preveliko, zato sem najprej uporabljal sestrinega, čez kakšno leto pa že svojega. Spominjam se tudi dneva, ko sem odvrgel pomožna kolesca. Prvo BMX kolo sem dobil za deseti rojstni dan, uvoženo iz Avstrije, imelo je že enodelno gonilko, kar je bilo v primerjavi z rogovimi gonilkami na kajle pravi luksuz.
“Poster boy” za letošnji Pannonian. Pride, pade in vstane.
Tvoj vzornik?
Težko koga izpostavim, verjetno Shaun Palmer, vsestranski ekstremni športnik.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Če se omejim na freestyle BMX in na slovenski prostor, je to morda Jaka Remec.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ko padeš, se poberi in furaj dalje.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Veliko jih je bilo, k sreči brez resnejših poškodb, če ne štejem polomljenih reber in večkrat razbitih zob.
Preberi še
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Uvodna fotografija je iz Osijeka, foto Samir Kurtagić
