Zadržan, tih mladenič, ki se je zatekel v spust … ostalo je zgodovina.
Eden Kiki drugemu Kikiju. Kristijan Mrak je v verigo (končno) povabil Kristjana Vrečka. Ta je zdaj že klasičen spustaš, dolga leta tik pod vrhom domačih DH lestvic, “vzgojitelj” pri Supersnurfu, mož za marsikaj pri Extreme Vitalu v Škofji Loki … Pa seveda priljubljen komedijant na družbenih omrežjih, ki si že s tem pojavljanjem zasluži kakšnega pokrovitelja za svoje dejavnosti na dveh kolesih. In nenazadnje mladi očka.
Kristjan Vreček
Vzdevek: Kiki, Kikson, Vrele, Vrečar, Sraček, Praček
Kraj: Dol pri Lj / Šiška ghetto
Starost: 26
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Supersnurf
Kiki: Katera je tvoja najljubša proga?
Vreček: Huh … ne bi mogel izbrat samo ene. Dejmo razdelit na tujino in domovino:
Svet: Whistler – A-line, DirtMerchant, Hafjell – Rollercoaster
Slovenija: Pohorje WC & ilegala, Ajdovščina (Wada), Čelešnk (FR) in nek trail nad Koprom in v okoli Ospa. Sej se ve.
Koliko koles si že polomil?
Dejansko samo en “mainframe”, en “chainstay” in en “seatstay”. To se je zgodilo na prvi generaciji Trekovih Sessionov 88 DH (09/10), potem so zadeve poštimal. Vsi ostali, ki sem jih imel so potem držali … Nisem ravno lomilec koles.
Pri kakšni hitrosti si naredil svoj najhitrejši manual?
Uf, se nisem nikoli zares meril. Najbrž tam pri ene 40-50km/h na kakšni makadamski cesti v bajkparku. Definitivno nič omembe vrednega, saj jih je leta 2000 Bobby Root vlekel za šalo pri 100 km/h. Glej New World Disorder #1, precej divje 😀
Nekega poletja v Franciji, foto Marko Obid
mtb.si: Kdo ti piše scenarije?
Vreček: Zaenkrat še nihče. Imam kar bujno domišljijo, v glavi pa mi pogosto “švasa”.
Zaenkrat je vse bolj spontane narave, mogoče pa se kdaj spremeni v kaj bolj rednega, to pa potem zagotovo zahteva nek okviren plan.
Kaj je narobe s tvojimi DH mladci pri SuperSnurfu? So res sami pozerji?
Ha, če ne hitr pa lep, al kako že gre? Hja, mislim, da je problem v zagnanosti in predanosti MTB-ju, kar opažam pri celotni generaciji, ne samo pri Snurfu – z redkimi izjemami seveda. Vsi bi zgledali kul, imeli neke enormne popuste in zastojn stvari, za to pa ne bi naredili nič oziroma po liniji najmanjšega odpora. V klubu se jim priskrbi ugodnosti v trgovinah, uredi se drese, sam tudi organiziram zimske treninge, prevoze na dirke, delim izkušnje na progi in se trudim, da jih pripeljem do neke hitrosti.
Sam sem dejal, da ko me svoji mladinci prehitijo, lahko mirno neham dirkat, saj je kura naučila piščanca, za večji napredek pa bodo morali poiskati nekoga drugega, hitrejšega.
Za nekatere mineva že četrta sezona in še vedno niso tam, kjer bi morali biti glede na talent. Mamo se sicer fajn, razumemo se odlično in pod šotorom je vedno dobro vzdušje, je pa škoda, da malo bolj ne izkoristijo mladosti in talenta …
Je pa stalno neko jamranje in neiznajdljivost. Včasih se vprašam, če je to namerna neiznajdljivost ali pa je pač človek res bolj “preprost v glavi”.
Vsak, če seveda dovolj zgodaj začne s tem športom, je v nekem obdobju brez vozniškega dovoljenja in avta. Posledično je res malo bolj omejen s prevozom, ampak smo v dobi kjer je internet stalno na dosegu roke in če se ob vsej tej tehnologiji ne moreš zmenit za prevoz, potem pa ti ni pomoči. Sam sem imel srečo, da so me doma podpirali in me je fotr precej vozil okoli. Pa ne toliko v parke (takrat sta bila aktualna le Kranjska in Pohorje in vsak dan ravno ne moreš tja) kot do kakega lokalnega hriba. Zjutraj me je pripeljal in potem proti večeru prišel pome. V tem času sem porinil tudi po 13 fur.
Ampak kadar pa ni utegnil, sem si pa zrihtal prevoz ali pa natepaval lokalno Vrečkolandijo. Če ni šlo drugače, smo hodili tudi z vlakom v MB ali v Plave na 4x. Pa potem s potovalko od železniške v centru Maribora do Pohorja pedalirat s to kračo od kolesa. Tega ni več.
Pogrešam to zagnanost, to strast do mountainbajka, da ko imaš v šparovcu zadnje evre, jih brez pomislekov daš za rabljen del, ki si ga že nekaj časa ogleduješ na forumu in upaš, da te počaka. Ali pa za bencin, karto … kar koli.
Tu so potem te dileme … ali v petek zvečer pred Cirkusom eno flašo odbit pa 50 evrov v diskaču pustit, ali pa it furat. S tem ni nič narobe, prioritete ima vsak svoje. Samo ne jamrat potem …
Kje ga pa na Krvavcu tako nabiješ? Foto Marko Obid
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Vreček: V kakem bajkparku ali na singlah z dobro družbo s katero potem zaključimo dan v pajzlu z dobro krmo, pivom in kjer na koncu pade neizogiben stavk “Pi*da smo ga pa dons “ČARĐAL HARD”!” 😀
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Nekje na morju z mojima ob dobrem narezku na mizi in mrzlim koktejlom. Je pa res, da vedno planirava morsko destinacijo, ki ima v bližini kak hrib. Le zakaj?
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Ne vem, si ne znam predstavljat. Mogoče bi še naprej treniral nogomet ali pa bi poskusil v kartingu saj je oče bolj iz avtošporta. Želim si vrjeti, da bi odkril tudi MX ampak nekako dvomim…
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Najbolj vesel sem bil, ko sem dobil Iron Horsa – Sunday World Cup 2007. Valda, saj ga je vozil Hill. Créme de la créme, rabljen eno sezono, saj je bil nov pri Luciču (Guerilla Bikes) drag kot žafran. Strupeno zelen in črn, barva neverjetno robustna, DW Link, top oprema … pornič. Z očetom sva šla ponj v Schladming, prodal mi ga je Rade Čurčić, sedaj Pekollov manager. Ne bom pozabil, 3700 evrov, moje sanje, fotrovo “tanko sranje”. Hvala padre,lepi spomini …
Trenutno pa največ časa preživim na Specializedovem Stumpjumperju FSR. Model Comp Carbon in že ima SWAT integriran predal. Kar praktična zadeva, pred nakupom pa svetujem, da dobro premislite kakšne prjat’le imate okrog sebe, ker men moji stalno tlačijo pesek, šraufe in bleedporte not. 😀
Tvoje prvo kolo?
Rog BMX 12″, torpedo zavora, zelen pa rumen. Trpežen. Krasen! Lepši in boljši od marsikaterega sodobnega.
Tvoj vzornik?
Huh, v tem športu sem jih kot otrok imel ene par. Se ve … vsak je imel nekaj, kar me je potegnilo. Na začetku Rudi Gale, ko je 2004 res noro nabijal Elanove dirte na Letališki, potem pa kak Volf (ko bereš in drkaš na članke iz Sokolovih revij in pride tak zvezdnik SLO DH scene pogledat lokalne dirte, ti po licu zdrsne solza sreče LOL), pa Mare Obid (konstrukter Elanov, divji strojnik z odštekanimi idejami, pa še sosed!), pa Cec duo (Jan z norim stilom vožnje in smislom za humor, fotr Janez pa z naprednim pogledom na spustaški svet, analize, eksperimenti …). Pa itak obsesija s Samom Hillom …
Zdaj … ga pa nekako nimam. Spoštujem in občudujem veliko ljudi in od vsakega probam potegnit kaj koristnega.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Moj sin Val (upam, silil ga ne bom), trenutno pa (vsaj na DH sceni) kak Unetič ali Niemiz.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Pri dirkanju mi je zelo všeč nasvet kolega Bruca Leeja: “You must be shapeless, formless, like water. When you pour water in a cup, it becomes the cup. When you pour water in a bottle, it becomes the bottle. When you pour water in a teapot, it becomes the teapot. Water can drip and it can crash. Be like water my friend.”.
Moj nasvet, ki ga lahko dam, pa je, da razmišljaj s svojo glavo in pelji tisto linijo, ki tebi najbolj ustreza in se na njej počutiš najbolje.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Hja prvega resnega zloma ne pozabiš nikoli. Bilo je leta 2007 na BMX progi na Linhartovi kjer sem si po celodnevnem furanju rekel “evo, grem še tazadno”. BAM, pa je šla ključnica! (glej sliko spodaj) Večkratni zlom, pri katerem je en košček silil na površje. Ploščica, sedem vijakov in mirovanje. Je bilo pa tudi to za nekaj, dobro saj sem v času mirovanja pregledal Earthede po dolgem in počez in od tega tudi veliko odnesel, saj je bila sezona 08 potem kar uspešna.
Preberi še
Na verigi: Kristijan Mrak
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
… in recimo še tole, če si izpustil-a
Video 1/4ek: Vreček ga pihne
Dve arhivski iz prejšnjega desetletja
