Bradati dolenjski tišler, ki se vse leto zabava na bajsu in v 2016 prireja pravi pravcati festival.
Primož Gams štafeto predaja na Dolenjsko Jožetu Zupančiču. Bajkerji smo pisano pleme, a Jože vseeno izstopa. Bradat, vedno na tolstem kolesu, in vedno nasmejan in glasen. Tako glasen in odprt, da je o svojih življenjskih dognanjih napisal knjigo.
Mizarjenje mu ne vzame toliko energije, da bi mu je za kolesarjenje in delo v športu zmanjkalo. Letos je ustanovil društvo in prihodnje leto prireja … ah, preberi spodaj!
Jože Zupančič
Vzdevek: Nimam vzdevka, me pa včasih pokličejo “tišler”
Kraj: Novo mesto – Sevno
Starost: 45 let
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Gorsko kolesarsko društvo Bajka
Primož: Glede na to da je Dolenjska bolj siva lisa na slovenskem mtb zemljevidu, kako si se znašel v gorsko kolesarskih vodah?
Jože: Najprej naj povem, da Dolenjska ni bila nikoli siva lisa gorskega kolesarstva. Poznam kar nekaj pionirjev tega športa, res pa je, da je v naših krajih še vedno prevladujoča cestna scena, zaenkrat. Glede na to, da sem velik ljubitelj narave, sem tudi sam pred približno desetletjem začel razmišljati, da bi počasi zavil na brezpotja, saj so bile takrat dolenjske ceste preplavljene s kamioni, ko se je gradila avtocesta. Zgodilo se je tako, da sem s prijateljem odšel na terensko vožnjo s terencem v bližnje gozdove in takrat se je zgodil premik. Čez par dni je bil doma dvokolesnik in pravljica se je začela.
Za namene promocije gorskega kolesarjenja na Dolenjskem si ustanovil društvo Bajka. Zakaj, kako, kakšni so plani za prihodnost?
Res je. Društvo Bajka je bilo ustanovljeno letos maja s preprostim razlogom. Če hočeš danes nekaj delat, potrebuješ uradno priznano organizacijo, z davčno številko, zavarovanjem itd. Ideja je tlela že nekaj časa, saj vidim, da je to edinstven projekt, kako gorsko kolesarstvo umestiti tja, kamor spada. V bližnji okolici imamo več kot 150 kilometrov različnih terenov, ki so nam na voljo. Letos maja sem imel čudovito skupino gorskih kolesarjev na Gorjancih, kjer sem podrobno predstavil program društva. Cilji so visoki, bomo pa videli, ali so dosegljivi. Vsekakor je osnova dela društva poučevati pravilne tehnike vožnje, nastavitve koles, svetovanje pri nakupih koles, organizacija vodenih izletov in vse ostalo, kar spada zraven. Celoten program je na voljo na spletni strani društva Bajka. Plani so jasni, združiti pod eno streho čimveč istomislečih kolesark in kolesarjev, in seveda glavna stvar, organizacija Bajka festa 2016, ki bo 14. maja 2016. Priprave so v polnem teku, zaenkrat samo to: prireditev bo namenjena zabavi in rekreaciji, saj nisem zagovornik merjenja časa, ampak sem zagovornik nasmejanih in zadovoljnih obrazov.
Šušlja se, da se nekaj razvija na Gačah. Lahko mogoče poveš kaj več o tem?
Kaj šušlja, grmi! Gače so zaklete za ves šport, kot vse kaže. Bil sem prisoten na operativnem sestanku, kjer je bil predstavljen projekt flow trejl bike park. Pridobljena so bila dovoljenja lastnika zemljišča in zadeva je postala tako resna, da se je že opravila trasacija proge na terenu. Potem pa se je pojavila civilna inicijativa parih vikendašev in začele so se komplikacije. Povrhu vsega pa je kot strela udarila novica, da se smučišče zapira, lastnik pa se je odločil za prodajo kompleksa, tako da kot je meni znano, se je vse skupaj ustavilo.
{loadposition inside}
mtb.si (po meri): Vidimo te le še na tolstem kolesu, kako te je tako zasvojilo?
Jože: Bajsek me je našel že pred leti, ko sem imel priložnost zajahat enega prvih v Sloveniji. Od takrat naprej sem samo še čakal, da pride pravi. To se je zgodilo letos januarja in postala sva kar velika prijatelja. Zakaj bajsek? To je kolo, ki ti nudi res tisto, kar gorsko kolesarstvo dela tako lepo – ZABAVA. Je poseben, glede na svojo pojavo je hiter, predvsem pa sem potreboval nekaj posebnega za reklamo. Glede na to, da vozim celo leto, pa je tovrstno kolo prava izbira za snežne razmere, ja tukaj pa je pravi gospodar.
mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Jože: Vsak dan je popoln in veliko jih je že bilo. Če pa že moram izbrati, pa bom izbral letošnji največji dogodek. Preživel sem dan v družbi Cedrica Gracie na fun campu na Koroškem in v veliko čast mi je bilo jezditi v družbi takega asa, pa še veliko sem se naučil.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Nekje ob morju, v tišini in miru, v družbi prežvekovalke prijetnega pogleda.
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Verjetno bi pristal na rolerjih ali kakšni podobni pogruntavščini.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
Moje najljubše kolo je scottov Big Ed, vozim ga povsod, vozil sem cestni maraton, vozim ga v hrib in dolino, v urbanem okolju, na snegu, letos pa tudi na Black holu. Nekaj komponent je po mojih željah, sicer pa je serijske izdelave. Sem pristaš tistih “ziher “komponent, ki te ne pustijo prevečkrat na cedilu. Drugače pa od kolesa pričakujem čim manj okvar in veliko zabave, predvsem pa mi mora biti všeč.
Tvoje prvo kolo?
Moje prvo kolo je bil poni, sicer pa mi je oče izdelal lesen skiro, ko sem bil star štiri leta, in to takega, ki ni zavijal, kolesa pa so bila odmontirana z otroškega vozička.
Tvoj vzornik?
Nimam vzornika, sem pa vesel vsakega, ki uživa v svojem početju. Velik vtis name je naredil pokojni Gorazd Stražišar in vesel sem, da sem imel priložnost jezditi ob njem. Velikokrat se spomnim nanj in njegovo knjigo, ki jo znam skoraj na pamet. Tvoj mladi obetavnež za prihodnost? Bom omenil dolenjskega asa, ime mu je Jon Božič, spremljam ga že vrsto let in verjamem da se bo o njem še veliko pisalo.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ne bom delil nasvetov, ker jih neprestano poslušamo od svojih bližnjih. Ne maram merjenja, kdo ima daljšega na vasi, želim samo, da bi se vsi ki počnemo karkoli že kdo počne, zabavali in uživali te trenutke, ki so nam dani.
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Večino tistih tapravih padcev se niti ne spomnim dobro, je pa eden, ki je bil prav poseben. Zgodilo se je na spustu z Gorjancev, ko sem nenadoma pred sabo zagledal napol podrto drevo in sem ocenil, da bo šlo spodaj. In je šlo, do nahrbtnika, ki se je lepo zataknil za vejo, tako da me je v trenutku odlepilo s kolesa in sva šla vsak po svoje. K sreči brez hujših posledic.
Naslednjič? Zaenkrat ve le Jože, morda še on ne.
Do takrat moraš tudi na drustvobajka.si, pa datum Bajka festa si zabeleži v koledar.
Fotografiji Aleš Jazbec/mediale.si
