Saška Bellian je na verigo pripela Dejana. Alpinista, kolesarja, novinarja, popotnika in še in še.
Saškin izbor je nekakšen multipraktik. Nekoč bil urednik priloge NonStop, trenutno je urednik revije Sokol. Pomagal, fotografiral, sooblikoval je prvi resen gorskokolesarski vodnik Strme kolesnice (M. Paternu). Oblikoval in fotografiral knjigo Sem kolesar. Gorski kolesar (G. Stražišar). Drugače novinar (revije Zarja, Tržičan …), popotnik … Ste že slišali za “povodovanja”? Ne? No, vodi tudi izlete s kajaki. Tja v lagune okoli Benetk, pa tja kjer se Soča zliva v Jadransko morje. Ko je prava luna tudi izlete z morskimi kajaki okoli dalmatinskih otokov. Sem ter tja, ko mu čas dopušča, vodi kakšno odpravo na Norveško, pa tudi na Aljasko in še kam. A čas si utrga tudi za to, da se vsede na kolo, vmes še potestira kakšen materjal … Vse to je tokratni člen neskončne verige na mtb.si.
Dejan Ogrinec
Vzdevek: kot vrhunskemu alpinistu in ekstremnemu alpinističnemu smučarju, mi kolegi pravijo Buhl. (Op.: Herman Buhl, osvajalec Nanga Parbata in eden največjih legend alpinizma).
Kraj: Trenutno Tržič. Prej v dveh vaseh pod Krvavcem, pa Pariz. Rojen pa pod Golovcem, Ljubljana.
Starost: ‘bemti, 51 in pol jih že štejem.
Pripadnost klubu: Edino in samo Alpinistični odsek Črnuče. Bajkerskemu nobenemu …
Saška: Kdaj si začel gojiti ljubezen do gorskega kolesarjenja in kaj te je vpeljalo v to zakon aktivnost?
Dejan: Gorsko kolo, tako ta zaresno, petnajst prestav in te reči, sem prvič zajahal l. 1986, posledica živčnega šverca iz Avstrije. In takoj, ko je takrat majsko zeleni Golovec doživel moj prvi obisk z debelimi kramparcami, sem vedel, da je ta igrača noro zabavna.
Imaš raje krajše intenzive vožnje ali dolga kolesarska popotovanja in povej zakaj? Si se že kdaj srečal z bikepacking-om? Kdaj, kje in kako dolgo?
V osnovi sem ljubitelj raznih slogov kolesarjenja, kar je tudi eden mojih problemov. Jaham endura, cestaša, ciklokros. A še vedno so mi daljša potovanja, tiste edine prave avanture. Samo kaj, ko pomanjkanje časa človeka prisili v ture a’la kratko in sladko. Domača Dobrča do hiše na enduru, s cestašem v Ljubljano službeno, recimo to trenutno pač zadošča. Ampak užitek velikodnevne svobode, spanja kjer ti srce poželi, ko niti ne veš, kam greš ali kako se bo končalo, pa bo vedno na mojem spisku primarna želja. Recimo Ladakh, tedensko prebijanje po suhih kanjonih, ultralahek. To je to!
Bikepacking, kot tak, dobesedno, še nikoli. Malce drugače pa velikokrat (Škotska, Islandija, Utah, Danska…). Na kolesu (in kot alpinist) sem vedno oboževal “ultralight” pristop.
Po aljaški divjini.
Med vožnjo s kolesom ti je bolj pomembneje kaj? Cilj ali samo popotovanje?
No ja, odgovor je za mene precej enostaven. Pot je edini cilj, vreden našega napora, trpljenja in celotnega življenja. Cilja itak ni. Je samo konec. In recimo smrt (na koncu poti).
Kakšni so tvoji plani za letošnje leto? Imaš pri svojih popotovanjih preko ocena kakšen dan rezerviran le za kolo? ‘Fat biking’ na Aljaski na primer?
Žal nekih silnih kolesarskih načrtov nimam, razen, da ujamem čim več zabavnih dni na kolesu – Dolomiti, kolikor mi ne vzamejo časa moja vodena potovanja s kajakom. Sicer pa poleti, če bo vse po planu (in sreči), dejansko Aljaska. Ressurection Russian Lakes Trail in Ressurection Pass Trail. Prvo na debeluhu, drugi na “klasiki”… ali pa morda vseeno oboje debeluh.
Vedno v iskanju pravih poti.
mtb.si (ekstra): Popotnik, smučar, kolesar, “pomorec”, novinar. Na kakšen način združuješ vse športe in službo, da nobena izmed “ljubic”(športi, da ne bo pomote) ne trpi?
Ne najbolje. Z ostalim niti nimam takih težav, recimo civilna družba in služba, ampak mi pa že samo izbiranje med športnim orodjem pogosto povzroča travme; res travme. Tri bicikli, deset parov smuči, popolna plezalna in alpinistična oprema, 12 kajakov in kanu… Res ni simpl, kaj mi za izbrati in kaj za početi.
mtb.si standardna: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Khm, veliko je tega, ampak … V gorah. Dolomiti. Nad krajem Cortina d’Ampezzo. Dvodnevni krog okoli mesta. Izjemni singli, okolje, melišča, mulatiere, kjer pa je mnogo mest, kjer se ne smeš zvrniti v dolino.
S kom? Težko izberem enega samega, imam preveč dobrih frendov.
Tvoj popoln dan brez kolesa?
Plezanje v granitu v dolini Val di Melo, celec v kraju La Grave, veliki valovi juga pred Gradežem, povišana in podivjana reka Kokra, poslušanje domačega Hi-End avdiofilnega sistema in branje knjige na kavču, … ni tole ravno enostavno vprašanje za mene (vem, da se že ponavljam!).
Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Ha, izumil bi ga, je nedvomno odgovoril že marsikdo, pa se bojim, da je to tudi moj odgovor.
Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Nemogoče. Vse sem imel rad, pa ni jih bilo tako malo, pa pogosto sem jih varal z drugimi. Saj veš, testi pa predstavitve, pa te reči, hahaha … Pa itak imam vedno najraje ta zadnjega, ki pride k hiši, pa čeprav niti ni najbolj drag ali ta najbolj hud.
Tvoje prvo kolo?
Gorsko? Kettler Alu S, z Deore XT opremo. Dati leta 1987, takratnih 2000 nemških mark, za en gorski bicikel (nihče niti ni vedel kaj je sploh to), je bilo več, kot samo noro. Itak se ni smelo uvažati nič, še najmanj kolesa. Cariniku na prehodu Podkoren sem pa celo v svoji takratni naivnosti pokazal račun. Skoraj je dobesedno zajemal sapo. “Da bi si za ta denar lahko kupil motor, kar bi bilo bolj pametno,” je nekako izdavil in dodal “bejž mi izpred oči, ti bedak…” (ajd ti glupane, makni se mi izpred očiju).
Tvoj vzornik?
Pismu, tole pa res ni enostaven odgovor. Nihče ni veliko njih. Imel sem srečo, da sem preko življenja spoznal vse naše legende ali z njimi fural (tudi z ekipo mtb.si) in vsak od njih mi je nekaj pametnega navrgel ali razkril … Ampak vzornika pa dejansko nisem imel. Morda nekoč, v času rednega branja revije MTB Action, da mi je bil blizu Ned Overend … in seveda Specialized.
V kolesarskem duhu. Del odslužene verige in naperi. Ni kaj, v Dejanu se skriva tudi malo umetnika.
Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Uff, tu pa raje molčim, da koga prezgodaj ne zabijem s svojimi pričakovanji. Itak jih spoznavam veliko in vsi mi delujejo obetavno.
Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Guru Gorazd (Gogi za mene): “Dejko, ne imeti vedno tako visok prag tolerance. Ne vedno z glavo skozi zid. Raje treniraj skoke na pločniku, tristokrat recimo, in boš na ta pravem skoku suveren …” Imel je prav. Preveč sem počel vse “na juriš”. To ne prinese napredka!
Od mene: Kar počneš, počni z vsem delom Sebe. Res daj vedno! vse od sebe. Začuti in bicikel in pot pod sabo obenem, kot eno. Postani v sebi eno in v glavi ustavi (nepotrebni) dvogovor… in bodi “lahek”. Čimbolj v “flowu”. Če nisi v tem stanju, res odnehaj. Počakaj na kateri drug dan!
Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Hahaha, več njih, ampak recimo da zadnji, izpred treh let, ko sem zaradi napetega električnega pastirja, ki je zapiral cesto v dolini reke Moell nekje pod Velikim Klekom (Avstrija), tako močno in histerično stisnil zavore (cantilever brake) prastarega KHS-a, da sem dobesedno poletel preko balance. Pri 30 km/h je pristanek na makadam zlomil desno roko in zdrobil komolec. Podaljšano verzijo te zgodbe bo možno brati v reviji Sokol čez teden, dva.
Še nasvet od takrat? V prvih 15 minutah po šoku si lahko človek precej uspešno naravna svoje recimo zlomljene kosti. Potem adrenalin popusti in je konec udobja stanja ne-bolečine.
Najlepše je tam zgoraj, skoraj na vrhu sveta.
Preberi še:
Na verigi Saška Bellian
Na verigi – pravila in dosedanji izprašani
Fotografije iz Dejanovega osebnega arhiva
