Argentinec, ki živi v Braziliji. Veteranski tekmovalec v krosu in maratonu. Dobrotnik, popotnik in poslovnež, ki se je na povabilo Petra Vesela za dva tedna ustavil v Sloveniji.
Dirkal je v Kočevju in se v svoji kategoriji zavihtel takoj za Petra Vesela in pred našega Bobija. Ko sem gledal rezultate sem si dejal, kaj hudiča je pa Brazilec izgubil v Sloveniji? Nato sem ga srečal v logaški trgovini Cult, ko je kupoval nove plašče za svoje kolo. Beseda je dala besedo in na Petrovo pobudo smo se nekaj dni kasneje srečali v Cerknici. Medtem je Pablo odpeljal par treningov s Petrom, ki ga je vozil po Sloveniji, vse od Gorenjske do morja in še v Istro. Navdušen nad pokrajino ter presenečen nad tem, da nihče ne ukrade kolesa, ko sam v lokalu srka kavo. Pablo je Argentinec, ki živi v Braziliji, večkratni udeleženec Cape Epica in član dobrodelne ustanove, ki pomaga afriškim otrokom.
Gospod Rodrigez
Pablo je zanimiv mož. Fit, dirkač, kolesar po duši in dobrotnik po prepričanju. Živi v Sao Paolu in če želi na trening z gorskim kolesom, se mora usesti v avtomobil, se odpeljati vsaj 40 kilometrov izven mesta ter opraviti trening. Za to je potrebna volja in razporeditev časa. Največkrat to stori že zgodaj zjutraj, da ne pade v gnečo in da se izogne hudi vročini, ki je je sicer navajen, a mir in narava sta najlepša zjutraj. Živi v državi, kjer se da s kolesom voziti skoraj 365 dni. In seveda v državi, kjer kraljujeta kriminal in korupcija. Kot pravi sam, se je velikem mestu voziti z dobrim kolesom kot loterija. Lahko si ob kolo že po minuti vožnje, lahko pa se zgodi tudi kaj hujšega. Nikdar ničesar ne smeš prepustiti naključju in dobro moraš poskrbeti za varnost pravi. A tisto, kar je v najinem pogovoru najbolj pritegnilo, je Afrika. Tanzanija, če smo bolj natančni. Pablo je namreč vpet v dobrodelni projekt, kjer pomagajo otrokom in to na svojevrsten način.
Zgodbo bomo predstavili v ne najbolj tipičnem zaporedju, saj tudi Pablo ni tipičen Brazilec, je namreč iz Argentine. Šalo na stran.
Kolesarstvo in dobrodelnost
Prvi Epic je odpeljal leta 2009, takrat se je srečal z dobrodelno ustanovo in se vključil v projekt. Nato je leta 2012 čisto po naključju srečal kolesarja, desetletje mlajšega od sebe, ki se je obregnil ob njegovo majico s Cape Epica. Bil je Portugalec, ki se je preselil v Brazilijo in po njunem prvem snidenju je minilo manj kot mesec dni, ko ga je Portugalec, Nuno mu je ime, povabil, če bi skupaj odpeljala Cape Epic. Beseda je dala besedo in Pabla ni bilo težko prepričati. Ustavilo se je pri imenu ekipe. Najprej je prišla ideja da bi se imenovala kar Nuno in Pablo, a je Pablo predlagal v svojem stilu: “Veš lahko bi bila pa Orphans Africa, s tem bi lahko pridobila kakšnega pokrovitelja ali morda enako mislečega in pomoč pretopila v odbrodelen namen.” Po izbranem imenu sta dala narediti še drese, za vsakega tri komplete. A ko sta jih pokazala drugim, so jih vsi želeli in tako se je odprla nova veja dobrodelnega projekta – izdelava in prodaja majic in dresov. Nato me Pablo vpraša: “Koliko plačaš za spodoben zgornji del, kjer je napisano ime neke znane blagovne znamke?”
80, 90 eurov mu odgovorim. “No vidiš!” nadaljuje. “Za neko blagovno znamko plačaš toliko in jih reklamiraš, naš dres stane približno 50 eurov in ves izkupiček gre za dobrodelni namen!” Tako spoznam njegovo pravo dobrodelno noto. S tem se mi še bolj prikupi, saj ne gleda nase, sebe uporabi le in samo za dobro referenco in da lahko po svetu nosi zgodbo! Resnično zgodbo za dober namen. Zgodbo, ki ima v ozadju nekaj velikega in narejenega s srcem! Doda tudi to, da je dobrodelnost z njegove kolesarske strani le majhen del vseh zbranih sredstev.
Ne samo jemati, včasih moraš tudi dajati
Pravi, da se ne bi podal na dobrodelno pot, če ne bi bilo dejansko 100% sredstev namenjenih za dober namen. Tudi pot v Afriko oziroma Tanzanijo si plačujejo vsi iz svojega žepa, a gre vseeno vsaj enkrat letno pogledati napredek in tudi sam pomagati (fizično), da se kaj spremeni in naredi na bolje. Stvari se premikajo, a bolj počasi. Težave z ozaveščanjem so bile na začetku ogromne, a predanost in pomoč, tako finančna kot fizična, sta jih napeljali na pravo pot.
In kako je prišlo do tega? “Bil sem nekako na razpotju. V kolesarski reviji sem bral o dirki, ki se dogaja v Južni Afriki – Cape Epic, hkrati sem zapuščal staro službo in bil sem že nekoliko udomačen v Braziliji, saj sem tam živel že pet let. Nato sem povezal Afriko, revščino, spoznal dobrodelne projekte in začel delati na tem področju. Iskal sem dobrodelno združenje, ki je 100% predano tistemu, za kar se izvaja in ne kot pravijo nekateri – dobrodelne turistične agencije, kjer bogati plačujejo velike zneske, da se slikajo z revnimi. In našel sem organizacijo, ki je majhna in stoji za svojimi dejanji ter daje vse za razvoj oziroma za izpolnitev cilja. Tako sem se po prvem Cape Epicu znašel v Afriki, natančneje v Tanzaniji. Zakaj Tanzanija? Trije prijatelji (kasnejši ustanovitelji dobrodelne organizacije), ki so šli na Kilimanjaro, so ob povratku videli vso bedo Afrike, predvsem pa jih je zmotilo to, da je velika večina dobrodelnih organizacij v bistvu turističnih agencij. Tako sem tudi sam pristal v delu tega projekta.”
Sedež organizacije je v Združenih državah. Od tam potekajo vse operacije in odločitve. Vsi vpleteni v projekt delajo zastonj. V ožjem krogu imajo samo enega zaposlenega. To je domačin, njihov prvi otrok, ki so ga vključili v projekt in je uspešno zaključil šolanje. Je neke vrste manager in koordinator, predvsem zaradi znanja jezika in poznavanja razmer med domačini.
{gallery}2016/160704_Pablo_sola{/gallery}
Orphans Africa
Tako se imenuje organizacija, kjer je eden izmed sedmih ljudi v odboru tudi Pablo Rodriguez. Zakaj ravno takšno ime? Pablo pravi: “V Tanzaniji je več kot tri milijone sirot! In zakaj pride do tega? Predvsem zaradi treh bolezni. Na prvem mestu je aids, sledita mu tuberkuloza in malarija. Predvsem je aids tisti, ki naredi največ škode, saj ljudje umirajo mladi, za seboj pa puščajo otroke. In ker so šole plačljive, je za reveže in predvsem sirote izobrazba skoraj nedosegljiva. Ljudje dejansko nimajo ničesar in to je glavno vodilo organizacije. Otrokom omogočiti šolanje.”
Pablo je ob prvem obisku kolesa poslal domov in v Tanzaniji ostal dva meseca ter pomagal pri prvem projektu – izgradnji šole. Gradnja oziroma obnova šole je potekala po principu, mi damo denar in pomagamo obnoviti šolo, vi pa sprejmete toliko in toliko sirot oziroma otrok, ki drugače ne bi mogli v šolo zaradi takšnih ali drugačnih stisk. In projekt je bil kmalu realiziran. Pablo doda: “To ne pomeni, da so šole potem v lasti organizacije. Nasprotno! Šole ostanejo tako, kot so. Samo sprejeti morajo otroke, ki si šolanja ne morejo privoščiti!”
Naslednji projekt je bila gradnja neke vrste kampusa, saj so želeli, da otroci dobijo višjo raven izobrazbe. Kot nekakšna srednja šola bi rekel temu, pravi Pablo. “V šoli je šest razredov in trenutno jo obiskuje 180 otrok. Imajo tudi knjižnico, kar si štejem za velik uspeh.”
“Med zadnjimi projekti, ki smo se ga lotili, je gradnja internata za dekleta. Predvsem zato, ker je oddaljenost do šole po navadi krepko več kot deset kilometrov in na poti se lahko zgodi marsikaj, težava je tudi prezgodnja nosečnost in potem se lahko vrtimo v začaranem krogu. Obstaja tudi nevarnost prostitucije.”
“Sedaj skrbimo tudi za to, da mlade navajamo na obrtniška dela, delo z rokami, popravila. Kajti ko sem se prvič mudil v Tanzaniji, sem opazil, da enostavno ne znajo rokovati z orodjem, ne razišljajo v smeri – denimo imaš tri pokvarjene stole, kaj če bi iz treh poskusil sestaviti enega?” Tako potekajo v šolah, ki so pod njihovim okriljem, tudi učne ure praktičnega pouka, da otroke navadijo samostojnega rokovanja z osnovnim orodjem.
Kolesarska scena v Braziliji
Nismo mogli niti mimo širše brazilske kolesarske scene, za katero meni, da je premalo tekmovalno naravnana, saj gorskokolesarsko področje velja bolj kot ne za družinski šport. Cestno kolesarstvo, pa opaža, je postalo nekaj takšnega kot je bil golf konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let – šport poslovnežev, kjer se dogovarjajo o poslih, kjer se kujejo načrti … Gorsko kolesarstvo, tisto bolj resno rekreativno, je bolj kot ne v domeni srednjega razreda. Predvsem je namenjeno druženju, zato tudi maratoni. Je pa zelo zanimivo, da visokim davkom navkljub ljudje kupujejo “high end” izdelke. Zato naj nas ne preseneča, če se sto kilogramski možak v nedeljo popoldan po parku na izletu z družino prevaža z 9 kilogramskim karbonskim kolesom z najboljšimi komponentami.
Po treningu na Slivnico je čas še za en selfie.
Kolesarstvo in mladi
Pablo se namuzne in odgovori: “Brazilija še vedno velja za nogometno državo in ga ni otroka, ki ne bi igral nogometa. Tudi sam sem ga v otroštvu. Nisem bil dober in zaradi tega sem bil kar nekaj časa zelo potrt. Ravno v tem tiči, vsaj po mojem mišljenju, težava, zakaj kolesarstvo ni bolj priljubljeno. Vsi starši si želijo, da bi bil njihov otrok nogometaš. In ravno zaradi tega začnejo otroci, ki jim nogomet ne leži, zelo pozno spoznavati druge športe, tudi kolesarstvo. Ko sem se udeležil dirke v Kočevju, sem bil prav presenečen, ko sem videl, koliko otrok se je udeležilo tekmovanja in kako resno so se lotili dirke.”
Seveda je najbolj odmevna etapna gorskokolesarska dirka Brasil Ride, ki je poznana tudi Slovencem. A Brasil Ride ni nekje v bližini kakšnega izmed večjih mest. Zakaj je temu tako? Enostavno zaradi pridobivanj dovoljenj, saj tovrstni projekti (etapne dirke) potekajo skozi vrsto okrožij, vsako izmed njih je poglavje zase, lokalna politika je prisotna skoraj povsod. Če pa dirko postaviš daleč stran, je po navadi le en glavni, le ena enota za pridobivanje soglasij in vse se lahko lažje zmeniš. Pablo je bil udeleženec Pre Brasil Ride, dirke, ki je nekakšna predhodnica tiste ta prave, nekoliko krajša, s prologom in manj etapami.
Na splošno so v Braziliji mnogo bolj priljubljene dirke v maratonu, ki imajo tudi s krosom mnogo večjo veljavo. Na maratone privabijo tudi tisoč in več tekmovalcev in tudi kategorij je malo morje. Pablo v smehu doda: “Toliko jih je, da skoraj vsak pride na podium.” To so tekmovanja, ki imajo dve različici prog. Ena je “easy”, druga se imenuje “pro”. Tiste lahke so namenjene vsem, pa še te so bolj kot ne skoraj ravninske. Pro pa zahtevajo dobro pripravljenega kolesarja in so nekoliko bolj resne, a še vedno ne zelo tehnične. “No, po svoje razumem ta koncept, saj je večina udeležencev bolj kot ne vikend kolesarjev,” še pove.
Resne pokalne dirke v okolici
“Imamo pokalna tekmovanja v olimpijskem krosu. Imamo veliko dobrih tekmovalcev, a še vedno je maraton številka ena v gorskem kolesarstvu. Spustaška scena razen nekaterih mestnih različic spusta ni na tako visokem nivoju kot v ZDA ali Evropi in tudi kroskantrijaši ter spustaši se ne družimo preveč, oziroma skoraj nimamo nekakšne skupne točke, razen da vozimo kolesa.”
Kaj pa pokalna tekmovanja? “Imamo tako imenovani Copa Internacional, serijo dirk, ki so na visokem nivoju, a to niso dirke, ki bi bile vsak ali vsak drugi vikend. Še vedno dovolj, a glede na populacijo, ki predstavlja Brazilijo, premalo.”
Rio
Na vprašanje o olimpijskih igrah in pričakovanjih se Pablo namuzne in pove, da je pač nogomet številka ena, da pa Bazilci niso ne vem kako evforični glede iger. Proge še ni videl. Bo pa prisoten na dirki, že ima akreditacijo in bo z užitkom spremljal dirke.
Kolesarska industrija in trgovci
Pablo: “Najprej moram povedati, da je Brazilija kar se tiče trgovskega posla nekoliko drugačna od Združenih držav. Tam maš na tisoče majhnih podjetij, ki ponujajo podobne izdelke in vsa nekako preživijo. V Braziliji je drugače. Če nisi velik, enostavno ne preživiš, sploh pa ne v kakšni manjši panogi ali manjšem poslovnem segmentu.”
“V bistvu lahko govorim le za Sao Paolo. Čeprav je mesto s širšo okolico dejansko 30 milijonsko mravljišče, so poleg domačega proizvajalca koles in tudi koles z motorjem – Caloi, s tem podjetjem je tesno povezana tudi znamka Cannondale – največji igralci na trgu še Specialized in Trek. Scott nekoliko izgublja pri količini prodanih koles. Specialized ima nekaj velikih trgovin in dejansko prodaja ‘high end’ produkte. Ima eno konceptno in nekaj večjih nekonceptnih trgovin. Dostikrat vidiš najprestižnejše modele koles in na njih kolesarje, ki to niso, dejansko je tako, da se pač prodaja sednjemu in višjemu sloju samo najboljše. Specialized slovi kot prestižna znamka. Cannondale je zastopan suvereno, a bolj kot ne pri cestnih kolesih, Trek pa ima zanimiv koncept, saj prihaja na trg, ki ga seveda ustrezno reklamira, z enduro kolesi, kolesi, ki so primerna za vožnjo navzgor in užitek navzdol. Ostale znamke pač iščejo prednost pri bolj kot ne prestižnih XC in maraton kolesih. Tako ali tako pa Sao Paolo slovi kot eno izmed tistih mest, kjer je kultura urbanega kolesarjenja na visokem nivoju.”
“Je pa zelo zanimivo, da tudi tuje znamke, ki sem jih naštel, dobro prodajajo kolesa in to zelo visokim davkom navkljub. Saj kolesa stanejo skoraj enkrat več kot recimo v Evropi.”
Tisti, ki so kolesarji po duši, kupujejo dobra kolesa in jih menjajo dokaj pogosto. Takšnih ni malo. Potem so tukaj tekmovalci in tisti, ki dajejo veliko poudarka na imidž.
Na koncu Pablo doda: “V tako velikem mestu je težko izbrati pravo znamko, a če si razgledan in si kolesar, potem se odločaš med naštetimi. Ostale zamke so zastopane, a ne pridejo tako do izraza, saj nekako ne najdejo pravega tržnega recepta za trg, ki ga poznam sam, se pravi Sao Paolo.”
Zaslužen počitek po osvojenih Vršiču in Mangartu. Foto Peter Vesel.
Kolesarstvo in dobrodelna nota sta Pablovo gonilo. In, če je tolikokrat odpeljal Cape Epic in našel motiv pri pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo in mu je dobrodelnost v veselje, potem samo klobuk dol. Kajti takšnih ljudi kot je Pablo Rodriguez, bi potrebovali veliko, res veliko!
Pablu hvala za pogovor in upamo, da se še kdaj srečamo. Če ne v Cerknici pri Petru Veselu, pa v Braziliji ali na Cape Epicu.
Kolesarska ekipa in Pablov projekt OrphansAfrica.org MTB Team
Fotografije so iz Pablovega osebnega arhiva. Uvodna fotografija – Pablo nekje nad Cerkniškim jezerom. Foto Peter Vesel.
