Ali “Brutalizem à la Adam Jordan”. Žan Kuralt se je na prvi septembrski vikend udeležil makadamskega izziva med Kočevskim Rogom in Gorjanci .
Piše Žan Kuralt
Od našega preganjanja po hostah Kočevskega roga, Stojne, Poljanske gore, Gorjancev in Žumberaka sta sicer minila že dva tedna, a spomin na 16 ur in 44 minut vrtenja pedal je še kako živ. Le kako ne bi bil, saj si je Adam Jordan, ta, ki je avgusta v manj kot enem tednu odbil celoten STKP, na domačem terenu dal duška in v tristokilometrsko traso stlačil skoraj 7 kilometrov višincev.
To bi znal biti tudi eden od razlogov, da se je za udeležbo na prvi izvedbi gravel avanture vzdolž zelene meje med Slovenijo in Hrvaško opogumilo “le” 25 kolesarjev in 3 kolesarke. Po spletu okoliščin sem se na štartu znašel tudi sam, zato lahko takole poročam s terena. In poročam lahko predvsem o presežkih.
Trasa osrednjega dogodka je bila zahtevna, a zares čudovita. Z izjemo manjše krize okrog 140. kilometra lahko rečem, da sem užival vseh tristo kilometrov. Organizacija dogodka je bila brezhibna, najbolj zagreti pa smo se lahko že v petek popoldan družili na sproščeni vožnji po obronkih Novega mesta.
Omeniti gre, da Green Border Gravel ni dirka, vseeno pa se nismo vozili ravno počasi, saj je vsak želel, seveda v okviru svojih sposobnosti, čim prej priti nazaj na velodrom v Češči vasi, bazni tabor dogodka, kjer sta nas čakala slasten ričet in hladen gaziran napitek po izbiri posameznika. 🍻
Kljub temu, da ne gre za dirko, lahko povemo, da sta s traso prva opravila Jurij Kumer in Pablo Villar Arribi, ki je dva tedna kasneje med prvimi opravil tudi z letošnjim Istralandom. Za celoten krog sta potrebovala le 14 ur in 39 minut, na poti pa sta skupaj nabrala le za slabe pol ure postankov.
Sledil jima je domačin Rajko Blažič in s tem dobil interni dvoboj lokalcev. Nekaj minut za njim je v cilj pripeljal Matic Bošnjak, pet minut kasneje pa sem v cilj prisopihal tudi sam. Ignac Bakše in Tilen Likar, s katerima sem kolesaril večji del dneva, sta v cilj pripeljala po 17 urah in dveh minutah na poti. Prva ženska finišerka je bila Michela Pedranti, ki je z GBG opravila v 22 urah in pol. Green Border Gravel je uspešno odpeljalo 21 udeležencev, sedem pa jih je odstopilo.
Če je Green Border Gravel zrasel na Adamovem zelniku, pa pri organizaciji ni bil sam. Na pomoč je priskočil Jaka Magister, ki je poskrbel predvsem za grafično podobo dogodka, zraven pa so stopili tudi ožji družinski člani. Evine riževe tortice so mi tam nekje okrog polnoči reševale življenje.
Kot fotograf pa še posebej cenim delo paparaci ekipe (Tomaž Kos, Gregor in Jernej Lah, škljocala sta tudi Adam in Jaka), ki je poskrbela, da spomini še nekaj časa ne bodo zbledeli.
Skratka, za prvo izvedbo več kot uspešno. Če smo se pred štartom spraševali, kako je Adamu v teh koncih uspelo nabrati skoraj 7.000 višincev, nam je bilo dobrih 16 ur kasneje precej bolj jasno. Očitno za to ne potrebuješ Alp, potrebuješ pa nekoga, ki teren pozna do zadnje gozdne ceste in je dovolj drzen, da namesto najkrajše poti v dolino vedno najde še en “bonus” klanček. In ko misliš, da jih je končno zmanjkalo, se na profilu izriše še en.
Brutalizem à la Adam Jordan. Upam, da ponovimo prihodnje leto.
