23-letniku je uspelo Slovensko turnokolesarsko pot prekolesariti v manj kot tednu dni. Zastavili smo mu nekaj vprašanj, upajmo da malo drugačnih kot mediji, ki so v zadnjih dneh kar planili nanj.
Da je prekolesariti Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) v sedmih dneh velik uspeh, se bosta gotovo najbolj strinjala Sebastjan Stres in Blaž Černigoj, ki sta poskusila pred petimi leti, a kot sta priznala sama, cilj zanju ni bil realen. Krog je dolg 1841 kilometrov z več kot 52.000 višinci vzponov, povprečno moraš tako dnevno prekolesariti 263 km in skoraj 7500 višinskih metrov. Mestoma je teren težaven, potrebno je tudi pešačenje in nošenje, ponekod preglavice lahko povzroča navigacija …
23-letnemu Adamu Jordanu je uspelo, po Gorjancih je v sredo navsezgodaj zjutraj lovil zadnje ure in na izhodišče v Kostanjevici na Krki prišel po šestih dneh, 21 urah in 20 minutah na poti.
Njegov dosežek so opazili tudi osrednji mediji, tako da je bil od srede veliko na zaslonih.
Omenimo najbolj “insajderski” članek Mance Ogrin na strani Planinske zveze Slovenije ter prispevek TV Slovenija, ki si ga lahko ogledaš spodaj.
Nekaj vprašanj za Adama
Kdaj si se zavedel, da je pet dni nerealen cilj?
Adam: Da je cilj petih dni nerealen, sem pogruntal nekje v drugem dnevu, ko sem moral prehoditi, ne vem, se mi zdi okoli 10 do 12 kilometrov, nekaj takega. In je bilo pač napredovanje zelo, zelo počasno. Takrat sem vedel, da si bo mogoče treba nekoliko drugače zastaviti cilje in da bo ta projekt trajal malo dlje, kot sem v osnovi načrtoval.
Če bi šel še enkrat, bi verjetno imel nekaj prednosti zaradi poznavanja terena. Ampak … bi se spravil?
Kljub temu, da zdaj poznam teren, bi bil verjetno odgovor ne. Predvsem zato, ker traso zdaj poznam, zdaj vem, kaj me čaka in vem, kdaj bo težko, tako da že to, da veš, kdaj ti bo težko, je po mojem na tako dolgi trasi mentalno dovolj naporno, tako da verjetno se ne bi še enkrat lotil.
Kje oziroma kaj je bilo najtežje?
Se mi zdi, da je bilo najtežje iti s tega, da ko sem mislil, da bo vse šlo gladko, na to, da se je bilo treba prilagoditi situaciji, pa pač iti v takem tempu, kot je bilo treba, oziroma prilagoditi, glede na to, koliko je bilo hoje, koliko je bilo tehničnih delov in tako naprej.
Kje je bil najtežji teren za gravel kolo?
Se mi zdi, da je bil teren za gravel kolo povsod v redu, vsaj zame, saj sem imel spredaj vsaj malo zmetenja in 55 milimetrov široke gume. Se mi pa zdi, da tereni niso tako zahtevni, se pa na dolgi rok, oziroma po veliko več kilometrih, pač nabere utrujenost, tako kot bi se tudi na gorskem kolesu. Kras je bil najbolj tak grob teren, da sem se kar namatral. Pa tudi Savinjska je bila kar težka, za ostalo pa se mi zdi, da če bi šel vsako etapo posebej, je za gravel bike super trasa.
Bi za drugi poskus izbral gorsko kolo ali je gravel pač tvoj element?
Mogoče bi vzel neko mešanco. To, kar sem imel, je bilo nek ideal, kjer si imel vsaj nekaj vzmetenja spredaj, pa široke gume, kolo pa je bilo vseeno hitro na ravninah. Obenem pa nisem trpel na nekih teh mogoče malo bolj mtb trailih, kjer so vzmetenje in gume to ublažile. Bi pa mogoče včasih imel kaj vzmetenja še zadaj, malo bi ga prav prišlo na določenih delih. Drgače se mi zdi pa, da je bil bike tak, kot mora biti za tak teren.
Si imel kaj tehničnih težav, defektov?
V bistvu tehničnih težav na trasi sploh nisem imel, sem bil presenečen. Kolo je delalo brezhibno, vse, kar je bil treba narediti, je bilo podmazati verigo, za kar sem zelo vesel.
Koliko ti je uspelo ostati v samooskrbnem načinu? Omenil si težave z nastanitvijo po kočah.
Poskusil sem ostati samooskrben, kolikor se je le dalo, predvsem zaradi tega, da tudi, ko se bo delal dokumentarni film, zgodba ostane čim bolj pristna, pa da bo čim bližje nekomu, ki se sam loti te poti. A so bile težave za spanje po kočah in sem dve noči spal zunaj, pred avtodomom. Potem pa včasih nisem mogel dobiti ne za jesti, ne za piti in je bilo treba nekako spremeniti način. Vseeno sem moral priti na cilj, ne pa da vso pot trpim in na koncu še ne speljem do konca. Da, nastanitev v kočah je bila večkrat težava. Večkrat predvsem zato, ker je bilo težko predvidevati, kakšen teren me čaka in nisem vedel, do kod bom lahko zvečer prišel. Nočeš pa se tudi ustaviti prezgodaj in zapravljati časa.
Zdaj pa Green Border Gravel! Kako gredo prijave? Verjetno boš tudi vozil?
Ja, tako, zdaj je pač čas za Green Border Gravel, stopam v vlogo organizatorja in bom prevzel večino dela, tako da ne bom vozil. Dogodek bo manjši, kar je mogoče za prvo leto super. Mislim, super bi bilo, če bi bilo tudi več prijavljenih, pa se mi zdi, da za prvo leto je mogoče tako boljše, zato da ga lažje izpeljemo in se lahko posvetimo vsakemu posamezniku, kolikor se da, da se dogodek izpelje čim bolj pristno in da ustvarimo neko zgodbo, da se bo v naslednjih letih dogodek prijel in morda privabil širšo publiko.
