Casio GShock
Ride Loose Riders Wheelbase Freestyle Giant Ciklo Centar
16. aprila 2013

Anni Hellstern in Peter Vesel sta doma, vsak na svojem koncu Evrope. Vtisi z južnoafriške avanture so urejeni in tu sta njuna zaključka.

Po Cape Epicu “našim” vedno damo nekaj časa, da prispejo domov, v vsakodnevno življenje in da se jim plaz afriških doživetij malce usede. Potem napišejo vtise, ki jim najmočneje ostanejo. Takole sta napisala letošnja “finisherja” Anni Hellstern in Peter Vesel.

Ona je povedala

S Petrom sva bila najboljša ekipa, kar jih je. Odlično sva se ujela pred, med in po dirki in vselej bom pripravljena nastopoti z njim v ekipi.

Najin Cape Epic je sicer imel vzpone in padce. V Južno Afriko sva odletela z visokimi upanji. Najin cilj je bil jasen: uvrstitev med prve tri mešane ekipe. A želje so bile prevelike, saj je bila med mešanimi dvojicami letos zelo močna konkurenca. Če ne bi imela toliko okvar, bi se lahko uvrstila med prvih pet, a pojdimo od začetka.

Za naju se je slabo začelo že s poletom tja. Peter zaradi sneženja v Frankfurtu sploh ni mogel leteli v Capetown, sama pa sem skupaj z mojimi starši z dveurno zamudo le poletela iz Frankfurta. Na srečo je Peter po številnih ovinkih le prispel v Capetown, njegovo kolo pa po še več ovinkih dva dni pozneje.

Kljub vsemu sva bila visoko motivirana in sva se veselila štarta.

V prologu sva se za prvo dirko sezone po hudi evropski zimi solidno drezala, nisva veliko izgubila v primerjavi s tekmeci. Bila sva dobro razpoložena in nasmejana.
V prvi etapi sva imela prvič smolo, v zelo neumni situaciji sem izgubila pedal. Izgubila sva čas in stik s hitro skupino. Peter je vse vzel pozitivno in se ni pustil zmotiti, to pri njem zelo cenim.
V drugi etapi sva se imela kljub defektu in slabemu dnevu zelo dobro. Peter je trdo delal in mi vlival vedno novih moči za boj.
V tretji etapi sem padla in že mislila, da je vsega konec. Rama je tako bolela in komaj sem še lahko kolesarila. Bilo je strašno in res sem bila vesela cilja.

Nato je šlo v četrtek res vse narobe. Nekdo od kolesarjev je Petru uničil zadnji menjalnik. Žal tega nisem opazila in se peljala naprej. Šele pri prvi okrepni postaji sem opazila, da ga ni za menoj. Pri časovni kontroli sem čakala 50 minut, a ga ni in ni bilo. Vrnila sem se po trasi, a ga ni nihče videl. Kaj zdaj? Po dolgem čakanju sem nadaljevala … Trapast občutek, saj sva sodila skupaj, bila sva ekipa. Počutila sem se, kot da mi nekaj manjka.

Ujel me je pri tretji okrepni postaji pri stotem kilometru. Super, skupaj greva v cilj, jupii! Žal sva si prislužila uro kazni, ker nisva skupaj prevozila časovnih kontrol. A samo da sva bila še v dirki.

S peto, šesto in sedmo etapo sva opravila odlično. Trikrat sva osvojila peto mesto.

Prihod v cilj zadnje etape je bil zame višek dirke. Pripeljala sva se skupaj na enem kolesu. Gledalci so vzklikali in občutki so bili odlični.

V nastopu sem zelo uživala in za nič ga ne bi zamudila. Peter je bil boljši partner, kot bi si sploh lahko predstavljala in že se veselim leta 2014, ko bova spet skupaj na štartu.

On je povedal

V torek ob desetih sem odšel od doma in v Cape Town prispel v četrtek ob 15.30. Kolo je prispelo  šele naslednji dan ob 18ih, sestavil sem ga ter se za pol ure zapeljal naokoli  V redu, si mislim, če gre že sedaj vse narobe, potem bo vsaj na dirki več sreče. Kot pa že veste, žal ni bilo tako.

Cape Epic, cilji tako moji kot Annini jasni, motivacije ogromno, z Anni sva odvozila skupaj že eno etapo na lanskem Cape Epicu in kompleten AlpenTour. Vedel sem, da bova dobro sodelovala kot ekipa, vendar si kljub vsemu nisem mislil, da tako dobro. Kljub vsem težavam, Anninem padcu, mojem odtrganem menjalniku, enourni kazni, sva vedno ostajala nasmejana, mirna, vzbodbujala sva drug drugega in vmes tudi kašno zapela. Če sem jaz pel tisto “verjamem v to, da lahko letim”, je Anni le to preimenovala v “verjamem v to, da lahko umrem”. Velikokrat so se nama med samo etapo smejali, naju spraševali od kje toliko moči, volje … Spomnim se enkrat, sem ji pomagal na klanec in rekel na ves glas, da ji ne bom pomagal več, da je premastna, he, he. Pa je bil spet smeh, tako njen kot vseh ostalih okrog naju (to rečem punci ki ima 1,60 cm in 45 kg).

Njen padec, ko je z rogom na krmilu zapela vejo in šla čez krmilo na glavo in desno ramo, ni bil smešen. Šlo mi je na jok, kaj sedaj? Kako bom čim prej poklical ambulanto, da jo spravijo v bolnico? Ampak ni bilo potrebe, vstala je takoj in njene prve besede so bile, da naj ne skrbim, nič ni zlomljeno, greva naprej! Pa sva šla, sicer težko, ampak kljub velikim bolečinam je zborbala in prišla do cilja. Bravo Ančka, prava borka si. Sama praviš, da nisi normalno dekle, da nikoli ne odstopiš, ampak vztrajaš do konca in tudi tokrat si naredila tisto, kar si obljubila takoj po tisti etapi, ko si padla. To, da bova v nedeljo prišla skupaj v cilj zadnje etape in tako končala Cape Epic.

Z nama sta bila tudi njena starša, oče Michael in mama Claudia. Res sta nama bila v veliko pomoč. Vsako jutro sta prišla na start etape, naju med etapo vzpodbujala, po končani etapi pa počakala v cilju. Tudi po tej strani je bil zame letošnji Epic drugačen, saj take podpore med samo dirko, pred in po njej nisem bil deležen še nikoli. Hvala Michael, hvala Claudia. Bili smo bili kot ena velika družina in mene so vzeli za svojega.

Veliko se je dogajalo med etapami. Meni se je zelo ganljiv trenutek zdel, ko sva v eni izmed etap vozila skupaj z ženo Cherise in bratom Duanom pokojnega Burryja Standerja. Opazil sem, da ima Cherise na štangi prilepljeno sliko Burryja, šopek rožic ter napis, ki ga nisem uspel prebrati. Vsake toliko časa je pogledala proti sliki in ostala mirna, zamišljena, videti je bilo, da ji ni lahko. Ob cesti sem velikokrat videl napis Ride 4 Burry. Vsak Cape Epic je svoja zgodba in o vsakem bi lahko napisal knjigo.

Ta se nama z Anni rezultatsko ni izšel, kot sva si oba želela, ampak zaradi tega nisva razočarana, saj oba veva, da poleg dobrih nog potrebuješ še veliko športne sreče, da Cape Epic kot ekipa sploh končaš, kaj šele, da prideš na zmagovalne stopničke.

Kot je leta 2011 rekla moja takratna partnerka Ivonne Kraft, Cape Epic ni otroško igrišče, in res ni. Vedno te presenetijo z nečim novim in tudi letos je bilo tako. Veliko mivke, nevoznih terenov, veliko hoje …

Uvodna fotografija: cilj usodne četrtkove četrte etape, pa vseeno nasmešek. Foto Hellstern.

www.cape-epic.com

Pokrovitelji ekipe Rädisch Race

Freestyle Giant Ciklo Centar Wheelbase Ride Loose Riders
Sledite nam