Kraški rob, nam bližji del od Glinščice do žice. Obalne megle ni, burje tudi ne, to so dnevi za skok na tisti konec. Malo višje je že belo, pod robom pa včasih topleje kot na Obali.
Kraški rob je stopnica, kjer s kraške planote sestopiš v Istro. Začne se ob Glinščici nad Trstom in se, ne meneč za žičnato ograjo, vleče do Učke. Pod Kraškim robom se podnebje spremeni iz celinskega v mediteransko. Še več, v zavetju sten so temperature celo višje kot ob morju. V hladnejših mesecih to izkoriščajo plezalci, in seveda tudi gorski kolesarji. Ne maramo edino burje, ki te na tem balkonu brez ograje z užitkom prepiha do kosti. Kraški rob je torej idealen za pobeg pred snegom. Letos se seveda to bere kot šala.
Gorskemu kolesarju Kraški rob z okolico ponuja obilo zabave. Nad robom te vabita gologlava Golič in Kojnik, še bolj zadaj, a povsem dosegljiv, je Slavnik. Bližje, kot si robu, bolj zabaven je teren. Tik ob prelomu se ti obeta pravi rokenrol med in čez našpičene skale, ki štrlijo iz dobro uležane zemlje. In če tam preveč ovinkariš, hitro postaneš plen popadljivih trnov. Ti prasci komaj čakajo, da se zarinejo v meso plašča. Ko so enkrat v njem, se jih težko znebiš. S prijateljem sva kolesarila v tistih koncih, pa si je trn izbral pot v mojo gumo. Ustavila sva se, na zračnico sem počil fliko, on pa se mi je ražal iz trave. Ko sva hotela naprej pa sva ugotovila, da je tudi njemu iz gume ušla duša. Potem sem se smejal jaz.
Rob ima kar nekaj prehodov v spodnjo etažo. Če si izbereš enega med Črnotičami in Hrastovljami, boš moral prečkati železniško progo – včasih čez, drugič pod tiri. Če nisi preveč blaten, se spodaj zapelji do Hrastovelj in si v cerkvi iz 15. stoletja oglej znamenito fresko Mrtvaški ples.
Istra je bolj prijazna. Če piha si, v zavetrju. Če je mraz, si na toplem. Tudi podlaga je nežnejša. A tudi pritličje ima svoje vzpetine in nekatere niso prav nič nedolžne. Ena bolj simpatičnih je 365 m visoki Tinjan. Seveda se z njega vidi na morje, a še bolj zanimiv je pogled na vasico Osp, in plezališča Velike stene in Mišje Peči. Letos mineva 30 let od senzacionalnega tv prenosa, ko sta v Gobi plezala Slabe in Rehberger. Poleg razgleda nas čaka še en posladek. Takoj z vrha lahko ujameš enkraten “flowy trail” v Osp. Juhuhu, takih je malo!
Pred dnevi so imeli jagri pogon. Srečali smo jih že na Tinjanu. Ker so bili v avtih, smo bili prepričani, da so končali. Pa niso, samo preselili so se v drugi revir. Na vzponu iz Ospa proti Kalu bi nekje morali videti opozorilno tablo za lov. Pa je nismo in lovci so nas zelo grdo gledali. Ko sem vprašal, če me na sončno nedeljo lahko ustrelijo kar na planinski poti, je eden rekel, da lahko. Bežali smo gor proti Socerbu in preživeli. Upam, da tudi divjad. Lepo smo se ogreli, preden smo dosegli ostanke gradu nad vasjo. Malo za gradom smo nos pomoliš še v Sveto jamo, kjer je edina podzemna cerkev v Sloveniji. Vanjo pa ni šlo, saj je bil vhod kot običajno zaprt z rešetko.
{loadposition inside}
Pot nazaj je podobna vožnji po lunini pokrajini. Kamenje, vrtače, od požara ožgana drevesa. A tik pred črnokalskimi kamnolomi se svet še enkrat spremeni. Zelen gozdiček, prav nič kraški, te pripelje do srednjeveškega stolpa nad Črnim kalom.
Nekaj zime je še pred nami. Izberi si lep dan in poišči ustrezno turo, pa ti ne bo žal poti na Kraški rob. Jagri so tu že zaključili z lovom.
