Vital Pretnar in Marko Škerjanc sta prebrcala sedemdnevno avanturo od Sredozemskega morja do Atlantika. Vital poroča o uživanju in trpljenju.
Vital Pretnar in Marko Škerjanc sta prebrcala sedemdnevno avanturo od Sredozemskega morja do Atlantika. Vital poroča o uživanju in trpljenju v Pirenejih:
Vsako leto se skušam udeležiti kakšne etapne mtb dirke, ki je dovolj težka, da mi predstavlja izziv in motivacijo za trening med letom, hkrati pa je zasnovana tako, da prevoziš neznano pokrajino in jo spoznaš na res poseben način. Zadnji dve leti sem prevozil vzhodno in zahodno različico Transalpa, zato sem si rekel, da je treba poskusiti kaj novega. Znašel pa sem se pred težavo. Te dirke so zaradi varnosti večinoma dirke dvojic, moj kolesarski partner pa je začasno opustil kolesarjenje. Partnerja za take podvige seveda ne dobiš kar mimogrede. Tako sem iskal in spraševal vse, ki bi bili vsaj približno primerni, in na koncu na tabli našel petnajst let mlajšega ironmana Marka.
Malo so me skrbeli njegovo preučevanje mojih laktatnih pragov, vprašanja, ali vozim s power metrom, in nasploh njegov zelo ambiciozen pristop, ampak po uro dolgem spoznavnem telefonskem pogovoru sva ugotovila, da sva kompatibilna in naslednji dan ravno še ujela zgodnjo prijavo za Transpyr. Oba sva vedela, da najverjetneje greva skupaj – ali pa sploh ne greva. Z Markom sva potem spomladi precej vozila skupaj in se kljub razliki predvsem v hitrosti v klance dobro ujela.
Letošnja proga se je začela v mestu Roses in končala v Hondarribi.
Transpyr poteka prvi teden v juliju v Španiji s štartom v mestu Roses na sredozemski obali in ciljem v Hondarribiji na atlantski. Vmes so Pireneji. Dirka traja sedem dni, skupaj se nabere okrog 800 kilometrov in malo manj kot 20.000 metrov skupnega vzpona. Poleg mtb obstaja še cestna različica, ki poteka sočasno s skupnimi vmesnimi postajami. Podpora organizatorja je podobna, kot je na Transalpu. Prvi dan dobiš veliko oštevilčeno potovalko, kamor zložiš vse, kar potrebuješ za prihodnji teden. Zjutraj pred štartom potovalko oddaš, ko prideš na cilj, pa te čaka v telovadnici, ki je spalnica, kolesarnica in jedilnica obenem. Spi se na napihljivih blazinah. V bližini imaš tudi servis za kolo in še druge servise, ki jih kolesarji potrebujejo.
Mogoče se sliši vse to neudobno, ampak je dobro premišljeno in v času od prihoda v cilj do spanja imaš toliko dela s pripravo kolesa za prihodnji dan, pranjem oblek, spravljanjem hrane vase, kolikor pač zmoreš, z raztegovanjem in drugimi manjšimi nujnimi opravili, da se na koncu zgrudiš na blazino, ki se ti v tistem trenutku zdi najbolj udobna stvar na svetu. Možna je tudi izbira spanja v hotelih ali spremstvo lastne ekipe z avtodomom, ampak to je spet velik logistični izziv, konec koncev pa je teden, preživet med ljudmi, ki so vsi prav tako kot ti nori na kolesarjenje, prav tako prijeten. Organizator je svoje delo res opravil odlično.
Večer pred štartom, potem ko sva končno pripravila vse, kar sva potrebovala za prihodnji teden.
Kaj naj od Transpyra pričakujem, si ob izbiri dirke nisem znal povsem predstavljati – verjetno nekaj podobnega, kot je Transalp, le da poteka po Pirenejih. Hrib je hrib in klanec je pač klanec. Prva razlika me je skoraj dobesedno udarila po glavi, ko sem v Barceloni izstopil iz letala. V Španiji je julija vroče! Drugo jutro, po vzponu na hribček sredi Barcelone, kamor sem šel, da bi se malo razgledal po mestu, pa še, da more biti tukaj precej prahu in, da grmički večinoma bodejo. Spraševal sem se, če bosta bidona po liter in 0,75 litra dovolj. Camelbaka nisem vzel s seboj.
Še par minut in začelo se bo.
Po nekaj dneh se mi je pridružil še Marko in jasno je bilo, da časa za najrazličnejša razmišljanja ni več prav dosti. Naslednje jutro je bil na vrsti štart. Sam sem imel zadnji mesec pred dirko veliko drugih obveznosti in tako sem na štartu prvič po treh tednih sedel na kolo. Dober začetek. Štart je kljub vsemu prinesel olajšanje. Končno se je začelo. Na prvih kilometrih ni bilo nobenega prerivanja -– kot bi vsi vedeli, da tole, kar nas čaka, ne bo hec. Prvih 50 kilometrov je bilo ravninskih, porazdelili smo se v skupinice ter se z izkoriščanjem zavetrja podili po lepih poljskih poteh in izginjali v oblakih prahu. Garmina sem moral obrisati vsakih nekaj minut, da se je sploh kaj videlo. Poljskih poti je bilo kmalu konec, še vedno spočiti smo prišli na prve singelce. Noro lepo.
Po ravnini proti Pirenejem.
Padec
Potem pa prva postaja s hrano, kjer sva se najedla lubenic, melon in na rezervo spila toliko tekočine, kolikor se je le dalo, napolnila sva bidone in šla naprej. Na teh postajah, ki so na približno 30 kilometrov, se res moraš ustavljati -– tudi najboljši se. Etape so tako dolge, da brez obnovitev zalog nikakor ne prideš čez. Sam sem na dan na etapi spil povprečno med sedem in osem litrov tekočine, banan in drugega sadja, ki sem ga pojedel, pa rajši nisem štel.
Pokrajina, po kateri je potekala dirka, je res lepa, pogosto pa jo med šviganjem med kamni in luknjami lahko opazuješ le s kotičkom očesa.
V cilju po deseturni etapi.
Potem pa klanec. Ko smo po ravnini vozili relativno hitro, nas je hladil veter, tam pa smo občutili sonce, ki je bilo takrat že precej visoko. Temperatura je medtem rasla in rasla. Takrat še nismo vedeli, da bodo cel teden temperature med 35 in 40 stopinjami nekaj običajnega. Teren pa so v veliki meri predstavljale zahtevne singelce in kolovozi, ki jih je treba voziti na ravnotežje. Po 120 kilometrih in 2500 vm sva po 9 urah le prišla v cilj. Oba sva bila precej zdelana, Marko bolj zaradi vročine, medtem ko mene vročina ni tako motila, čutil pa sem tritedensko abstinenco od kolesarjenja. Zvečer smo še izvedeli, da se je eden izmed mtb kolesarjev smrtno ponesrečil in morala nam je precej padla.
Spet novo jutro in še en štart.
Naslednji dan smo začeli z minuto molka na štartu zaradi včerajšnje nesreče, potem pa se je zadeva nadaljevala. Čez par kilometrov smo že bili na strmem in dolgem klancu, kjer sem se počutil kot cunja. Včerajšnja etapa očitno ni bila najbolj primeren način za obnovitev moči po abstinenci. Počasi sem se prebijal naprej, Marko pa s svojim kolesom skakal naokrog kot srnica, ob tem še malo slikal in snemal, potem pa se je naveličal in zehal in zavijal z očmi. V meni pa je potekal boj med mojim energijskim stanjem in slabo vestjo zaradi Marka, ki me je moral čakati.
Po drugem dolgem vzponu, ko smo naredili okrog 60 kilometrov in okrog 2.000 vm, sem sklepal, da imamo do cilja na 120 km bolj ali manj spust in da je najtežje za nami. Pa ni bilo tako. Kombinacija sicer zelo lepih potk in kolovozov nas je peljala 40 metrov dol in 30 metrov gor in spet 40 dol in tako naprej do cilja. Ves čas pa je bil teren poln špičastih kamnov, lukenj, en del pa je bil tudi ves moker od gnojnice, ki je pritekla z okoliških polj. Čofotanje je bilo sila prijetno.
Lahko noč.
Zraven počivajo tudi kolesa.
Tretji dan se je moje telo vendarle nekako zbudilo, precej pa so me motivirale tudi res lepe proge. Včasih se voziš po dve uri, ne da bi videl hišo ali koga, ki ni povezan z našo dirko. Z Markom sva se zmenila, da voziva posebej, organizator je zahteval le, da paziva, da voziva tako, da je v bližini še kakšen kolesar. Če bi tam izginil, bi imeli v resnici precej dela, da te najdejo. Kontrolne točke so samo na štartu in cilju, vsa navigacija pa se vrši po gps tracku, ki smo jih dobili od organizatorja. Kljub temu je navigacija pogosto precej zahtevna, in precej je vračanja nazaj in iskanja pravega odcepa. Ko divjaš po singelci, zraven težko zraven gledaš še gps in včasih te preseneti, ko vidiš, da je črta na ekranu, ki naj bi ji sledil, precej daleč stran.
En najlepših spustov, kar sem jih prevozil. Dvajset kilometrov takih in podobnih prog do cilja. Rajsko …
Proge so kdaj kar kičaste, singelc je pa toliko, da jih imaš proti koncu etape pogosto že kar dovolj in si prav vesel odseka po makadamu ali asfaltu.
Tako smo po res po minimalno asfaltiranih cestah, večinoma pa po kolovozih in singelcah, prekolesarili do šestega dneva. V tem času sem doživel verjetno najlepši spust, kar sem jih prevozil, in sicer na četrti etapi s ciljem v Ainsi. Dvajset kilometrov singelc, ravno prav hitrih in tekočih, pri katerih kar ne moreš verjeti, da se za ovinkom še nadaljujejo in za naslednjim spet in spet. Do cilja. Zadnje etape niso bile več tako izrazito gorske, precej je bilo prečenj ravnine, vseeno pa so na vsaki etapi še vedno našli za večinoma več kot 3.000 vm vzpona. Vmes sem zabeležil tudi poseben rekord -– na enem izmed vzponov je števec kazal kar 47 stopinj!
Hlajenje
Poživitev vzdušja na okrepčevalni postaji.
Moje počutje je bilo iz dneva v dan boljše -– verjetno se je kljub tistim trem tednom poznalo, da sem imel dokaj dobro bazo. Tako sem večer pred zadnjo etapo sedel v lokalu, pil pivo in kljub tisti dan prevoženi kraljevski etapi s 135 kilometri in 3.200 vm sem se super počutil. Zadovoljno sem razmišljal, da bom imel spet srečo in bom prevozil celo dirko.
Ponoči pa sem se zbudil s čudnim občutkom v želodcu in čez nekaj minut že bruhal. Spal nisem skoraj nič, ob zajtrku sem se komaj prisilil, da sem nekaj malega pojedel. Po pogovoru z ostalimi sem izvedel, da se je med kolesarji razširila neka viroza, ki je pokosila tudi precej drugih. Na teh etapnih dirkah si zadnje dni tako izčrpan, da imaš imunski sistem zelo oslabljen in pobereš vsak virus, ki ti pride na pot. Misel, da bi po vsem trudu zadnji dan odstopil, se mi je zdela grozna, zato sem se kljub vsemu odpravil na štart. Ampak ko se je začelo, je bilo peklensko. Slabo mi je bilo, noge sem imel mehke in najrajši bi se ulegel ob progo ter zaspal. Sklenil sem, da poskusim priti do prve postaje na tridesetem kilometru, potem pa bom videl, kako naprej. Počutje pa je bilo vedno slabše. Ostal sem čisto zadaj, spraševal sem se, ali je to, kar počnem, pametno, mislil sem na nesrečnika s prvega dne in otroka, ki sta me čakala doma.
Malo pred težko pričakovano postajo me je dohitel neki Kanadčan s podobnimi problemi. Po pogovoru sva hitro ugotovila, da to ne bo šlo in sklenila, da na postaji odstopiva. 65 kilometrov pred ciljem cele dirke. Ko sva prišla tja, je zavil k bolničarjem in čez nekaj trenutkov sem videl, kako so njegovo kolo nalagali v kombi. Pogled se mi je zdel tako žalosten, da sem se obrnil, šel do stojnice s sadjem, si na silo stlačil v usta par banan in si za cilj zadal naslednjo postajo na 62 kilometru. In spet se je začelo. Počutil sem se sicer malo boljše, ampak ko sem prišel do postaje, sem padel s kolesa v travo in tam nepremično ležal pol ure. Ampak do cilja je bilo še dobrih 30 kilometrov in trdno sem bil odločen: če sem prišel do tja, bom prikolesaril še do cilja. Dobil sem spremljevalca -– enega od organizatorjev, ki je z enim očesom bdel nad mano in tako po 95 kilometrih in 2500 vm počasi prišel do Hondarribie, kjer se je Transpyr končal. Mislim, da še nikoli nisem bil tako vesel, ko sem prišel v cilj, pa tudi izčrpan verjetno še nisem bil tako. Z doseženim sem vseeno zadovoljen. Od 117 ekip na začetku jih je dirko končalo le 54. Midva sva bila uvrščena na 39. mesto.
V cilju po peklenski zadnji etapi.
Transpyr je čudovita izkušnja za vse, ki radi vozijo mtb in so se pripravljeni za to nekoliko bolj potruditi. V primerjavi s Transalpom se mi zdi to bolj divja dirka, ki poteka po Pirenejih, ki v primerjavi z Alpami skoraj niso poseljeni, po bolj zahtevni podlagi in ima povprečno 25 kilometrov daljše etape. Drugačen je tudi pristop kolesarjev. Tu ne vidiš mtb zvezdnikov, kot so Sauser inpodobni in vse je bolj “po domače”. Verjetno je razlog v tem, da dirka ne spada pod okrilje UCI-ja. Drugačen je tudi odziv ljudi v vaseh, skozi katere voziš, in v cilju. Na Transalpu imajo v vaseh, skozi katere poteka dirka, prave dogodke, kolesarje spodbujajo z zvonci in vsemi mogočimi ropotajočimi stvarmi. Tukaj pa so nas Španci iz sence gledali čudno, bili so tiho in si najbrž mislili: “Pa kaj jim je tega treba, ko pa je tako vroče?”
Za konec bi se zahvalil moji družini, da prenaša in podpira te moje podvige, Marku, ki se je izkazal kot dober partner na težki preizkušnji, kolesarskemu servisu ter trgovini Omega Sport za vso pomoč in skrbno servisiranje mojega kolesa in fotografu Igorju Schifrisu za fotografije.
