Zimsko obdobje je pregovorno tisto pripravljalno obdobje za resne in manj resne gorske kolesarje, tekmovalce ali rekreativne uživače.
”Ne pričakujem več, da bom vsako leto boljši. Se bom pa trudil, da mi bo čim dlje šlo, tako kot mi gre zdaj.” S temi besedami se je v nedeljo popoldne Peter Vesel poslovil od zadovoljnih udeležencev Veselega MTB kampa na Krku.
Pestra druščina
Prišli so mladi in stari, punce in fantje, tekmovalci, rekreativci in začetniki, Slovenci in Hrvati, organski in elektirčni kolesarji, pa taki, ki so s Petrom že vozili, in tisti, ki so se z njim srečali prvič. Na Krk so prišli z željo, da se naučijo nekaj novega in na kolesu naredijo obrat naprej. Pa seveda tudi zato, da pozdravijo stare prijatelje in spoznajo nove. Nekaj jih je prišlo tudi brez koles, a tudi njim ni bilo dolgčas.
Saj ni vse v rekordih, ali pač?
Število udeležencev letos res ni doseglo lanskega rekorda. Morda zato, ker smo se tokrat iz udobnega hotela Sanfior v Rabcu preselili v simpatične mobilne hišice kampa Ježevac. Mogoče zato, ker se je datum pokrival z zimskimi počitnicami. A na prvi predvideni datum je doma snežilo, tukaj pa močno deževalo. Morda je koga ustavila tudi napovedana burja. Nekaj sveže sape je res bilo, vendar še zdaleč ne toliko, da ne bi mogli na kolo. Temperature so bile zimske, a na Krku je to pomenilo dobrih 10 stopinj.
Ture, takšne in drugačne
Peter je na prišel na Krk že v začetku tedna in naredil nekaj treningov. V četrtek, ko se je Veseli MTB kamp uradno začel, je imel na kolesu le nekaj spremljevalcev, v petek pa so se hišice začele polniti in sobota je bila ”ta veseli kolesarski dan”. Razdelili smo se v dve skupini. Tekmovalci so šli s Petrom, ostali z Mahom. Pot je bila za obe skupini podobna – iz Krka čez sončni Plato meseca v Baško in nazaj. Ta hitrim sem v turo skril nekaj dodatkov, da na cilju ni bilo prevelike razlike.
Začeli smo skupaj. Po promenadi skozi staro mestno jedro pa je Petrove čakal prvi bonus. Ujeli in prehiteli so nas malo nad Vrbnikom. Mi smo si v Baški privoščili kavo, njih pa je čakal še en podaljšek, zato se niso ustavljali. V cilju seveda ni bilo nobene štoparice. Pravi cilj je bil izkoristiti dan tako, kot si vsak želi. Petrovi so trenirali, Mahovi so se učili. Burja nam ni nagajala. Na Mesecu nas je nekajkrat pozdravila s strani, nazaj v Krk pa vlekla z nami v isto smer.
Ponoči je nad Ježevcem svetila polna luna. Kolesa so počivala. Prijatelji so se obiskovali. Stoli so se selili. Ene hišice so se izpraznile in druge napolnile. Besede so ostale med stenami, ven se je slišal le smeh. Po terasah so se lovili in cvilili mački.
Vetrič nas pač ne ustavi
Tudi nedelja se je začela s soncem in ”lagano” burjo ter brez Istranov, ki so že zvečer šli domov. Mladi tekmovalci so imeli ta dan drugačen program. Ostalo nas je za eno skupino, v katero smo vzeli še par novih električarjev. Tokrat smo jo mahnili na severno stran otoka. Na spustu z Vrha je Peter prebil gumo. Črv je rešil težavo. Uživaški rokenrol do Svetega Krševana je minil v hitrem taktu in brez fušanja. Pri starih hrastih smo srečali skupino pohodnikov in poslušali njihovo ”duševno” petje.
Potem smo obrnili nazaj. Eden od električarjev je izgubil stik z baterijo, a ga je našel in motor je spet predel pod njegovimi nogami. Divje lajanje za vasjo Brusići ni obetalo nič dobrega, a so bili psi na srečo na drugi strani ograje. Za dober zaključek je poskrbel James Bond, ki nas je odložil na obali. Ob morju smo se vrnili domov.
Luksuz mobilnih hišic
Spakirali smo svoje stvari in se skupaj s soncem poslovili od Petra in kampa Ježevac. Petrov sponzor Valamar nam je v njem za dobro ceno ponudil manjše enote za dve osebi in večje z dvema spalnicama in dvema kopalnicama za štiri osebe. Hiške so ogrevane in povsem opremljene. V popoldanskem zavetrju so bile zlata vredne sončne terase pred njimi. Kamp je odprt vse leto in splača se ga obiskati.
Peter pravi, da bo pred pomladjo pripravil še tradicionalni kamp v Rabcu. Če te ni bilo z nami na Krku, imaš torej še eno možnost! Zajetnejšo fotogalerijo zadnjih dni najdeš na tem mestu.