Mountain Lust
14. julija 2020

Marko Šajn poroča po sobotnem premagovanju doslej najkrajše, a še vedno ne čisto sprehajalne gorenjske preizkušnje, ki nastaja v glavi Lenarta Noča.

Verjetno smo se do sedaj že vsi sprijaznili s tem, da bo letošnje leto kar se kolesarskih dogodkov tiče precej dolgočasno. Odpovedi si sledijo ena za drugo in še tisti najbolj vztrajni organizatorji ne vedo zagotovo, če bodo svoj dogodek izpeljali ali ne. Ko mi je pred desetimi dnevi Klemen poslal povezavo na spletno stran Mountain Lusta s hitro bližajočim se datumom, nisem dvakrat pomislil, oddal sem prijavo in si mislil, kar bo pač bo.

Mountain Lust je dogodek tekmovalno/netekmovalnega značaja, namenjen ljubiteljem makadamov in lepih razgledov, ki ga že več let organizira Lenart Noč. Trasa je vsako leto drugačna, a vedno ima eno skupno točko – gore. Skozi leta so Lenartovi dogodki prejeli nehvaležen sloves prezahtevnosti in tudi sam sem bil eden izmed tistih, ki so na njegove trase gledali s strahospoštovanjem. Pa vendar, držim se načela, da ne pametujem, če ne izkusim na lastno pest, in navsezadnje, če na 92 km dolgo traso z 2200 m višinske razlike ne gledaš s tekmovalnimi ambicijami ampak le kot na kolesu preživet dan, je takoj lažje.

Osmerica in skoraj toliko različnih tempov

Tako se nas je v soboto 11. julija zjutraj pri okrepčevalnici Zavrh v dolini Završnice kljub slabi vremenski napovedi zbralo hrabrih osem. Pet z debelejšimi gumami in ravnimi krmili in trije z malo tanjšimi gumami ter ukrivljenimi krmili. Število udeležencev res da ne upraviči vsega truda, ki ga je Lenart vložil v organizacijo, a kljub temu se je vsakega posebej razveselil in mu ob štartni številki izročil tudi bogato dobrodošlico. Formalnosti opravljene, o slabem vremenu ne duha ne sluha, kolesa pripravljena, odbije 7. ura in gremo na pot. Aja, pa še to, tik preden zapnemo pedala, nam Lenart pove, da nas na cilju čaka burger in pir, pa seveda nagrade za vse, tako kot v osnovni šoli … tiste za udeležbo.

Začetnih 15 kilometrov trase je ravninskih in že takoj se med udeleženci naredi razlika med tistimi, ki tekmujejo z ostalimi, in tistimi, ki tekmujemo s samim sabo … trije makadamkarji in Gulin ostanemo zadaj. Pri prvem resnem vzponu se mušketirstvo razblini, nismo več vsi za enega ampak vsak zase in še to na škrge. S Klemnom sva se že v dnevih pred dogodkom dogovorila, da bova kolesarila turistično in tako v svojem tempu nadaljujeva z vzpenjanjem proti Pokljuki.

Klemnov nasmešek in burger v mislih

Naslednje tri ure najinega druženja naposled izgledajo takole: lovljenje ravnotežja in sape na strmih in precej grobih vzponih (Marko), pritoževanje nad izbiro prestavnega razmerja (Marko), hoja ob kolesu na najstrmejših delih (Marko), občudovanje lepih razgledov in nasploh navdušenje nad življenjem (oba), vedno z nasmeškom (Klemen). Na 62 km doseževa zadnjo najvišjo točko trase, od tam pa sledi dolg spust proti dolini Radovne. Na spustu naju ujame nevihta in če grob makadamski spust na gravel kolesu ni dovolj adrenalinski, to, da nič ne vidiš in okrog tebe grmi in bliska, zagotovo doprinese k neki novi izkušnji.

Trasa v zadnjih kilometrih vijuga počasi navzdol, vmes te presenetita še dva hupserčka in ko že vidiš tisti burger in pir, se Lenart odloči, da najlažja pot do iztočne točke ni nujno tudi najbolj zabavna. O izrečenih besedah na zadnjem vzponu raje ne bom izgubljal besed … Burger je bil res dober, pir pa zelo hladen.

Skoraj vsi na stopničkah

Povzetek

Strah pred Lenartovimi dogodki sem izgubil. Trasa je bila res zahtevna, ampak bi jo kljub slabemu vremenu v zadnji polovici, kljub vsem izrečenim besedam in naporom, z veseljem odpeljal še vsaj enkrat. Mogoče ne takoj drugi dan, ampak danes bi pa že šlo. Dogodki, kot je Mountain Lust, so izvrstna priložnost za spoznavanje novih terenov, in glede na netekmovalno naravo te nihče ne obsoja, če izpustiš vzpon ali dva in se proti cilju vrneš po lažji poti.

Gre za nepodprt dogodek, kjer je lastna presoja o zmogljivostih pomembnejša od tega, kakšen čas postaviš, in ravno to je tisto, kar me vedno znova navduši … Da si odvisen od samega sebe, postavljaš svoja pravila in sprejemaš odločitve glede na spreminjajoče se razmere. Pa še to, organizacija je bila na vrhuncu in tiste osnovnošolske nagrade za udeležbo niso bile kar tako. Verjetno bi bil v šoli bolj priden, če bi bil vedno tako obdarovan!

mountainlust.weebly.com

Fotografije Marko Šajn, Klemen Čepirlo in Lenart Noč

Sledite nam