Doživetje Matjaža Verbiča na avgustovskem maratonu Eiger bike-challenge v Švici, slikoviti in zahtevni dolgi varianti z 88 km in 3900 v.m.
Da je maraton malce eksotičen in da si (skoraj) edini Slovenec na štartu, ti sploh ni treba daleč od doma. Matjaž Verbič iz kluba Orbea Geax je sredi avgusta nastopil na preizkušnji med švicarskimi vršaci. Za vse nas je pripravil naslednje poročilo:
V idilični švicarski vasici Grindenwald se je tretjo avgustovsko nedeljo odvil že 17. zaporedni MTB maraton, t.i. Eiger bike-challenge. Le-ta je del švicarske serije maratonov iXS Swiss Bike Classic, ki je na svojem startu združeval številne švicarske kolesarje, kot so Lukas Buchli, Christoph Sauser in pa tudi lanski zmagovalec Urs Huber. Tekma je namreč štela tudi za švicarsko državno prvenstvo v gorskokolesarskem maratonu. Dogodka sem se udeležil tudi sam, in sicer sem se podal na najdaljšo 88 kilometrsko pot. Nad celotnim dogodkom, njegovo organizacijo in traso sem bil navdušen. Na cedilu nas ni pustilo niti vreme, ki sicer v teh krajih zna biti precej muhasto.
Štart in cilj tega lepega in hkrati napornega maratona je v kraju Grindenwald v Bernskih Alpah (Berner Oberland). Kraj leži pod severno steno Eigerja – 1.800 metrov visokim zidom iz snega, ledu in kamenja. V tej steni so ugasnila življenja mnogih alpinistov in šele leta 1938 je bila prvič preplezana. Iz mesta vozi skozi goro zobata železnica, ki se ustavi na najvišje ležeči železniški postaji v Evropi pod goro Jungfrau, na nepredstavljivih 3.454 metrih nad morjem.
Kar tri različne razdalje
Udeleženci, letos nas je bilo okoli 1500, smo lahko izbirali med tremi različnimi razdaljami, in sicer med najdaljšo, ki znaša 88 km in 3900 višincev, srednjo (55 km, 2500 višincev) in najkrajšo, ki z 22 km ne predstavljala ravno izziva. Le dobrih 300 tekmovalcev in tekmovalk se nas je spopadlo z najtežjo razdaljo. Organizacija je na visokem nivoju, štart je ob 7.00 uri zjutraj, na prireditvenem prostoru pa je že od 4.00 daje na voljo zajtrk za tekmovalce.
Razgibana trasa
Trasa najdaljše razdalje je zelo raznolika. Iz startnega boksa smo se skozi kraj pognali po v celoti asfaltiranem vzponu na Grosse Scheidegg, na skoraj 2000 metrov, ki je gostil tudi že dirko Po Švici. Od te točke smo se za dlje časa poslovili od asfalta, kot se za tovrstne dirke tudi spodobi. Sledil je rahel spust, nato pa takoj vzpon na First, zgornjo postajo sedežnice, ki pripelje iz Grindenwalda, in nato dokaj tehničen spust po kamnitih in lesenih stopnicah. Podlaga je bila po več dnevnem deževju sicer precej razmočena.
Ob progi so mnoge okrepčevalnice, kjer pijačo nudijo v bidonih. Prav tako je za tekmovalce na pretek tudi energijskih gelov in ostale hrane. Zaradi množice prostovoljcev na postajah ni bilo potrebno sestopiti s kolesa. Ob progi so bile tudi postaje s fizioterapevti, ki so ob masažnih mizah čakali na “stranke”. Naslednji vzpon poteka po smučišču nad mestom, najprej po asfaltirani stezi, nato pa res strmo čez travnik, na tem mestu se zbere tudi največ gledalcev, ki s kravjimi zvonci ustvarijo res dobro vzdušje. Noge so bile že kar utrujene, zato je spust v dolino prišel kar prav. Pred naslednjim vzponom, najdaljšim na dirki, se trasa na drugi strani doline vzpne na Kleine Scheidegg, kamor pelje tudi že prej omenjena železnica. Tukaj se daljša trasa odcepi od krajše, zato je tekmovalcev na progi že zelo malo.
Na začetku zadnjega vzpona je tudi mene čakala “navijaška ekipa”, ki je poskrbela za hitro menjavo bidona, tehničnih težav pa tokrat na srečo ni bilo. Vzpon na Kleine Scheidegg je dolg dobrih 10 km in poteka direktno pod severno steno Eigerja. Časa za razglede žal ni bilo, noge so me že pošteno pekle, pojavili so se tudi prvi krči. Zadnji spust v dolino je bil zelo dolg, vendar na srečo ne preveč zahteven. Vedel sem, da se cilj počasi že bliža. Ura se je ustavila pri 5 urah in 42 minutah, kar zadošča za skupno 41. mesto in 20. mesto v kategoriji.
V cilju najprej spijem še bidon vode, pojem pašto, nato pa so vsem tekmovalcem na voljo masaže, ki jo z veseljem izkoristim. Tudi za pranje koles je poskrbljeno bolj profesionalno kot običajno, saj je sponzor tekmovanja poskrbel za čistilna sredstva, tako, da se še malo prej povsem blatno kolo spet sveti kot novo.
Razlogov za obisk teh krajev absolutno ne manjka, saj so možnosti za gorsko kolesarjenje res izjemne. Tekmovanje se sicer odvija v za Slovence precej oddaljenih krajih, (cca. 900 km v eno smer, cel dan vožnje), kar je najbrž botrovalo dejstvu, da je bil na štartu poleg mene le še Petar Karadža, ki pa ga žal nisem srečal. Sem pa ob progi (verjetno) videl njegove navijače.
Na uvodni fotografiji na koncu četrtouvrščeni Lucien Besancon na slikoviten singlu, foto Mike Balmer/eigerbike.ch
