Po zadnjem štetju v Južni Afriki priredijo kar 67 etapnih dirk v letu. A ena je posebna. Čez planjave in preko tektonskih robov, od Heidelberga pa do Scottburga na obali Indijskega oceana.
67 etapnih dirk v letu! Od tridnevnih vikend bojev pa do devetdnevnih. Vmes je kar nekaj tekmovalno pomembnih, saj marsikatere prinašajo točke za različne lestvice, a dve še posebej izstopata. Cape Epic, ki je poligon za svetovne maratonce v parih in prinaša cel koš točk UCI, in Joberg2c, ki je čisto nekaj posebnega.
Prav Joberg2c je vzorčni primer etapne dirke, ki pokrije pravzaprav vse – tekmovalnost, pustolovščino, prelepo pokrajino in seveda stik s prebivalci vseh ras in kultur.
Dirka se je rodila seveda ob pivu. Trije prijatelji, od katerih sta dva že imela izkušnje s prirejanjem etapnih dirk, so se pogovarjali, da bi bilo lepo, če bi ti dve dirki povezali. Ob tem sta sta stara mačka zelenca med njimi podražila, naj še on doda tri etape, da bo štart blizu Johannesburga. Beseda je dala besedo in rodil se je Joberg2c.
Organizatorji …
Zelenec, ki to že dolgo ni več, Craig Wapnick, je nameraval dirko organizirati čez dve leti, a sta ga Glen Haw z dirke Sani2c, ki poteka od leta 2005, še prej pa je bil od leta 2000 organizator Imana Wild Ride, ter Gary Green, poznan po dirki Berg and Busch, ki je na sporedu od leta 2006, prepričala, da mora dirka štartati že naslednje leto. In čez nekaj mesecev v aprilu 2010 se je začela.
Vse tri dirke pa imajo še nekaj skupnega. Rodile so se kot način za zbiranje sredstev, ki so namenjena šolam ob njihovi trasi. Tako so v teh letih nastale knjižnice, polne knjig v zulujščini, angleščini in afrikanščini, ki so v desetih letih zmanjšale nepismenost med mladino za 20 odstotkov. Drugi projekti podpirajo World Bicycle Relief ter hrano in vodo za bolj odmaknjene vasi in šole. In še cel kup drugih projektov, ki vzbudijo njihovo pozornost. Že to je dober razlog za udeležbo na tej dirki.
Slogan dirke je “Vozi po ljubljeni deželi”. To je parafraza naslova romana “Joči ljubljena dežela” Alana Patona. Roman iz leta 1948 se dogaja v Johanessburgu in Ixopu in je protest proti socialni strukturi, ki je v Južni Afriki omogočila apartheid. Dirka dela vse, kar lahko, da bi pomagala pri vključitvi in izgradnji prav teh prikrajšanih skupnosti, spodbujajoč razvoj bolj zdravega ruralnega področja.
A ostalo je impresivno na drug način. Da bi povezali te dirke in pokrajine, so na roko naredili kar okoli 50 kilometrov enoslednic, ki ti privabijo na usta nasmeh, ki ne izgine. Spusti speglani, sicer tehnični, a ne prezahtevni v impresivni dolžini, si sledijo na tri dni. Najprej 10 kilometrov drop preko prelomnice iz pokrajine Free State, potem šest kilometrov spust v Zulujsko kraljestvo in še neverjetnih 17 kilometrov spusta v Kwazulu Natal, dolino Umkomaas.
Vmes pa pokrajina, da se moraš ustaviti in jo užiti, tudi če si zagrizen dirkač. Enostavno je nemogoče, da te okolica s svojo živalsko in rastlinsko raznolikostjo ne bi prevzela. Gazele, ki ti skačejo čez pot, zebre, ki te čudno gledajo, kaj delaš v njihovi dnevni sobi, volkovi, ki zavijajo, ko se pelješ mimo njih, in opice, ki jih zanima vse, kar se blešči in so brez strahu.
Na ciljih etap pa … kampiranje. In to tisto pravo. Žari, ki prehranijo tisoč ljudi. Govedina na žaru in to najboljše vrste. Za dva prsta debeli zrezki na način, ki si si ga zaželel. Poleg seveda tudi ovčetina, pa neke vrste golaž iz volovskega repa in klobase vseh vrst. Hamburgerji so bolj za malico. Pivo je v določeni količini zastonj, prav tako kava. Čokoladno mleko, brezalkoholni napitki, čaj in neskafe pa v neomejenih količinah. Prav tako sadje in sladice, ki imajo smešna imena, vendar jih ne zmanjka. Ne bojte se, poskrbljeno je tudi za vegetarijance. Farme pridelajo na tone svežega sadja in zelenjave!
Potem pa zabava. Predstavitev dnevnih etap se vsak večer sprevrže v stand-up komedijo, ko Wappo, Glen in Gary eden čez drugega razlagajo, zakaj in kako je nastala in kaj nas čaka na njej. Potem še lokalni bend ali kantavtor in potrebna je močna volja, da se odpraviš spat v svoj šotor, ki so ti ga postavili in vanj namestili blazino debeline 20 cm.
Vsako jutro je zajtrk od petih naprej. Močnata kaša z medom in cimetom, jajca na oko ali pa klasika, kruh in namazi vseh sort. Seveda kava, čaj, polnjenje bidonov in gremo.
Ritual je vsak dan podoben in se ti ni potrebno ubadati kje in kdaj. Vse je pripravljeno in čaka nate.
Na cilju pa … Indijski ocean. Topel skozi vse leto, prav tako kot dnevna temperatura. In ko ga zagledaš … veš, da si v cilju.
To je več kot dirka. Je izkušnja, ki ti obogati življenje, je avantura, ki bo za vedno ostala v mislih in je zgodba, ki se je ne boš naveličal obnavljati. Premagati 900 kilometrov in 13000 višinskih metrov v devetih dneh je zalogaj, s katerim se lahko pohvališ, je preseganje fizičnih okvirov in občutek na koncu je povzdigujoč in skoraj evforičen. Izpolnil si, kar si si zadal, navkljub raznim preprekam, in nagrada je mir v duši in ležanje na plaži s steklenico mrzlega.
Potrebuješ več?
Vir fotografij: brata Vesel, Nejc in Urban, Em Gatland in FB stran organizatorja.
Bobijeve etape:
joBerg2c: Prvi dan
joBerg2c: Druga etapa
joBerg2c: Po tretjem dnevu
joBerg2c: Četrti in peti dan
joBerg2c: Šesti in sedmi dan
joBerg2c: Osmi in deveti dan – plaža!
Bobija so na odisejadi podpirali:
