megavalanche
Freestyle gradimo skupaj
Ride Loose Riders Wheelbase Maxxis Freestyle Giant Ciklo Centar
11. septembra 2021

A veš, tisto dirko v Franciji s skupinskim startom na snegu in ciljem 2600 višincev nižje?! Mohor Kordež v obliki dnevnika zapiše avanturo, v kateri se je na start podal s prijateljema Lovrom in Gašperjem. Obezno branje za vse, ki vas vleče.

Dan 0

Odločitev

Avgust 2018, spodnja postaja gondole na Krvavcu. Na mizi je hladno pivo. Z Gašperjem in Lovrotom delamo analizo današnjega furanja. 1x padec, 1x odtegnjene pakne, čudežno brez fleta. Klasični Krvavc. Debata pade na Megavalanche. Kaj pa če bi mi šli to pelat? Uskladimo življenjske dogodke naslednjih let – otroci, selitve itd. – leta 2021 gremo!

Megavalanche

Kdor ne ve, o čem je govora, Megavalanche je najdaljša dirka v spustu na svetu. Že od leta 1995 ga prirejajo v alpski vasici Alpe d’Huez, s štartom na 3330 nmv visokem vrhu Pic Blanc, od kjer te čaka 2600 nmv spusta v dolino. Spust se začne po snegu, nato pa se preko visokogorskih skalnatih trailov počasi spustiš v gozdove spodaj in zaključiš v mestecu Allemond. Za piko na i pa je to še dirka s skupinskem štartom! 300 tekmovalcev se postavi v vrste glede na kvalifikacijski rezultat, zasliši se sedaj že kultni komad “Alarma” od italijanske tehno zasedbe 666, nato pa gasa v dolino!

Priprave

Plan je torej bil, da se offseason pred sezono 2021 izkoristi na polno, suhi treningi, fitnes, plezanje … Pride korona, zaprti fitnesi in plezalni centri, mene so pestile razne obveznosti in pomanjkanje motivacije, Lovro je spekel veliko pic, edini, ki se je res držal fit4riding programa, je bil Gašper, ampak on je v srednji šoli treniral rokomet. Zaradi veliko snega to leto se je še Krvavec odprl šele junija … Za odpravo pomankljivosti sva z Lovrotom dala kolesa na generalko (hvala Anže iz Bikehanica za rešitev zavore!), v smeri omejevanja krčev v rokah pa nam je nasproti pristopil še Sinter z njihovimi ploščicami. Pomojem se to šteje, da smo sedaj “sponzorirani”.

Odhod

In smo šli. Ko tole pišem, me premetava na zadnjih sedežih C4 Picassoja, družbo mi delajo trije okvirji in dve feltni, pogled skozi okno na Francoske Alpe pa je veličasten. V Alpe d’Huez nas čaka naš apartma, bageta in chili con carne ter predviden dež na jutrišnji prvi dan treninga.

Dan 1

Na Megi smo!

Zbudili smo se v našem apartmaju za 4 osebe. Tukaj že lahko dam prvi nasvet vsem, ki se boste v prihodnosti udeležili Megavalancha: dobro preverite nastanitev! 190 cm dolge postelje, “sofa bed” za dve osebi, ki to ni, ter ena rolica wc papirja za 5 dni. No, cena je bila sicer ugodna, ampak vseeno smo pričakovali nekaj več od tipične nastanitve iz šole v naravi. Po slabem spancu in krepčilnem zajtrku (jajca, avokado, jabolko, brokoli, toast, slanina) smo se odpravili v center dogajanja na Place du Cognet, kjer smo prevzeli startne številke. To je to, zdaj gre zares!

Prva fura

Polni energije smo se vkrcali na gondolo, ki pelje do štarta kvalifikacij. Od vrha gondole do štarta vodi še 200 m makadamske ceste, s katere je čudovit razgled na Pic Blanc na vrhu ter v dolini ležeče visokogorsko jezero. Spustimo se po trasi, potem pa streznitev – makadam zamenja pravi alpski trail, skale, strmo, tehnični odseki, šodr po tleh, prepadni odseki … O, šit. Kam smo mi prišli?! In tukaj naj bi dirkali s še drugimi udeleženci?!

Po petih minutah furanja na skalnatem odseku Gašperju odnese sprednjo gumo, pri nizki hitrosti samo nasloni okvir na skalo in zaslišimo kratek psssssss – odlomljen ventiček na zadnjem shocku, game over, peš v dolino. Seveda nikjer v Alpe d’Huezu nimajo rezervnega ventilčka, niti novega fedra. Pravijo, da zaradi spletnih trgovin ne držijo praktično nič. Gašper prekliče pol Francije, nikjer nič. Po uničenem dnevu si na koncu sposodi kolo, premajhnega Rocky Mountain Slayerja L velikosti s coilom in 29″ gumami, daleč stran od njegove XL Metke 27.5.

Trening kvalifikacij in spodnji del Mege

Z Lovrotom sva medtem, ko je Gašper v iskanju shocka preklical pol Francije, še 2x odpeljala kvalifikacijsko traso. Ko se navadiš, poprej strašljivi skalnati odseki postanejo bolj obvladljivi, naštudirava linije in odpraviva prvotni strah. Po kosilu se je vreme poslabšalo, Alpe d’Huez je bil zavit v gosto meglo, mimo se je oglasila tudi dežna ploha s točo. Vreme se na tej višini lahko izredno hitro zamenja.

Ker pa smo prišli šele v sredo zvečer, sva se z Lovrotom odločila, da vseeno odpeljeva spodnji del Mege. Zaradi megle gondola ni vozila, zato sva odpedalirala na vrh spusta. Krajši vzpon je tudi del uradne trase Mege, na katerega naletiš na polovici spusta po cca 1500 višincih. Generalno gledano mega ni le spust ampak te na celotni trasi čaka kar nekaj krajših klančkov in odsekov, kjer je treba pritiskati na pedala. Ti odseki sicer pridejo še kako prav, da si roke vsaj malo oddahnejo.

Če je zgornji del mege večinoma visokogorska enoslednica, je spodnji del pravo nasprotje. Super zabavna in hitra proga, polna “pinball” odsekov z bandami se vije v dolino po pretežno zemljasti podlagi, ki v suhem omogoča velike hitrosti in dovolj kontrole. Danes je bila ta podlaga namočena do obisti, vožnja po njej je še najbolj spominjala na vožnjo po mokri ilovici. In to na progi črne kategorije. Na tej točki ni šlo več za trening trase ampak za golo preživetje. Čudežno sva uspela odpeljati praktično vse odseke, do tistega usodnega, kjer je zemlja zabasala in zablokirala gume. Po več postankih in kubiku odstranjenega blata sva se počasi prebila do zadnjega dela, kjer podlaga postane manj lepljiva in vožnja je ponovno stekla. Še par switchbackov in hudih singel, pa sva bila na cilju Mege, ob spodnji postaji gondole v Allemandu.

Nepričakovani shuttle nazaj na vrh

Opremljena s podatkom, da gondole vozijo do 18. ure, sva bila prijetno presenečena, ko nama je gospod žičničar obrazložil, da je zadnja možnost vrnitve v Alpe d’Huez zaradi prestopa na drugo gondolo v vasici Oz ob 16:30. Opomin za naslednje dni, da moramo bolje naštudirati vozni red. Na najino srečo je bil Gašper še vedno v Alpe d’Huezu in nama je prišparal 2,5-urni vzpon nazaj. Saj ne rečem, da ne bi bilo fino osvojiti enega izmed znanih klancev francoske pentlje, ampak je vseeno bolje pustiti kaj še za naslednjič. Zvečer je sledila še video analiza ob “izotoničnem” napitku ter zasluženi počitek v naših 190 cm dolgih posteljah.

Dan 2

Šok

Zajtrk, ogrevanje po trasi kvalija, potem pa prvič na vrh. Na 3330 nmv visoki Pic Blanc! Nihče od nas še nikoli ni bil na taki višini, kaj šele s kolesom. Hitra nihajka nas potegne na rob pečine, stopimo na ploščad … Ne vem ali nam je zmanjkalo sape zaradi redkega zraka na tej višini, čudovite panorame ali zratrakirane strmine, ki se je pod ploščadjo vila v dolino.

“A tuki nej se zdej spustim dol al kva?!!” Z nasmeškom na obrazu smo se gledali in se spraševali, kje smo pozabili pancarje in smuče. Po uvodnem šoku smo dali gume na sneg in se spustili. V resnici ni kaj za razmišljat, do dna boš prišel v vsakem primeru, če ne po gumah pa po riti.

pic blanc panorama, megavalanche
Panorama na vrhu

Tehnika vožnje po snegu

Vsakomur, ki razmišlja o odhodu na mego toplo priporočam, da prej opravi tudi kakšen zimski trening. Taktika je sicer preprosta: močne roke, ki krotijo sprednjo gumo, brez pretiranega nagibanja v ovinku, zablokirana zadnja guma in ena noga na tleh. Ko je res strmo, se na to zadnjo gumo lahko še usedeš, za čim nižje težišče. To je seveda taktika za nas, ljubiteljske kolesarje. Proji štartajo spredaj in imajo še nezvožen sneg, po katerem se da odlično peljati, Kilian Bron je na dirki po snegu drvel s 85 km/h!

pic blanc, megavalanche
Južni sneg na strmini

Južni sneg in sončna očala

Po ledeniku smo se prvič spustili ob 12. uri in kaj kmalu ugotovili, zakaj je bila zjutraj taka gužva za na vrh. Južni zvožen sneg, kanali vsepovsod, zaradi obilnega sneženja to zimo pa je bil snežni odsek letos še izredno dolg. Po prvotnem strahu pa se je kasneje vožnja po snegu izkazala za čisto obvladljivo in zabavno. Po prvih dveh strminah je sledil položnejši odsek, ki pa zaradi mehkobe snega ni bil vozen. Tako smo se dodobra tudi nahodili. Ne pozabite na sončna očala ali goggle s temno šipco!

Šok #2

Kjer se sneg zaključi, se začnejo skale. Pogled na ta prvi odsek še najbolj spominja na “ribežn”. Skalnata prečka do Alpe d’Hueza se začne s parimi tehničnimi odseki, kjer sta samo dve možnosti. Ali greš na polno ali pa peš. Prvi del ima možnost izbire več različnih linij, preden se vse združijo v alpsko enoslednico. Priporočam dobro analizo tega odseka, je namreč še zadnji, ki omogoča zaresno prehitevanje do vzpona na sredini trase. Predvsem je pomembno sprobati čimveč linij, ker na dirki skoraj zagotovo ne boš peljal na zate najbolj optimalni. Vsaj jaz nisem. Nadaljevanje spusta tehnično ni zahtevno, ima čudovite razglede, kičaste odseke ob penečih se slapovih ter krajše “hupserčke”.

Po kosilu smo še enkrat odvozili spodnji del proge, tokrat v suhem – party on!

Rental bike #2

Današnji dan je Gašper preživel na izposojenem kolesu. Sicer super kolo, vendar je nekaj takega kot je Mega, vseeno čisto drugače peljati na svojem kolesu, ki si ga dobro navajen. Tako smo na gondoli naumili, da bi si lahko izposodili kolo s kompatibilnim shockom za Gapijevo metko. Kratek google nam pove, da bi shock iz 29″ metke letnika 2021 z 2,5 mm daljšim strokom in enakim ete verjetno ustrezal. Tako si je naš 194 cm visoki Gašper brez začudenja prodajalca sposodil M kolo. Zvečer smo ob ponovno obveznem izotoničnem napitku premenjali vzmetenje, šli na hiter shuttle test v sončni zahod in “et voila”, pripravljeni smo bili na jutrišnje kvalifikacije.

Gašper je imel v enem trenutku tri kolesa! Na levi dve sposojeni, desno njegova metka.

Dan 3

Kvalifikacije

Ker smo prišli v Francijo šele v sredo zvečer, je bil naš tretji dan hkrati že dan kvalifikacij. Razvrščeni smo bili v 4. in 6. val. Vsak val sestoji iz okoli 100 tekmovalcev s skupinskim štartom, podobno kot na glavni dirki, le da je proga krajša (cca 15-20 min in 800 nmv) in po drugi trasi kot Megavalanche. Poznavanje kvalifikacijske trase je v resnici bolj pomembno, saj te dober rezultat pripelje na glavno dirko v nedeljo. Zaradi manjšega števila prijavljenih to leto je prvih 60 tekmovalcev iz vsakega vala napredovalo na glavno dirko, ostalih 40 pa je štartalo kasneje v challenger grupi.

Štart kvalifikacij

Prvič alarma

Z Gašperjem sva imela zaporedni številki in sva štartala v istem valu. Številki 459 in 460 sta pomenili start bolj v zadnjih vrstah. Moram priznati, da mi je bilo tistih 15 minut čakanja do starta nepričakovano stresnih – zmanjkovalo mi je sape, srce mi je močno razbijalo, vdih-izdih … Potem pa alarma. Legendarni komad, ki je že leta zaščitni znak dirke. Živčki so se skrili, na štartu nastane prava žurka, poplesavanje, roke v zraku, alarmaaaaa … la bombaaa … ALARMAAAA … in start!

Trde roke in 15-minutni interval

Dober start na skupinski dirki je ključnega pomena. Komolci ven, trde roke, predvidevanje dogajanja in iskanje lukenj je recept za hitro napredovanje. Že takoj po startu sta se mi iz obeh strani naslonila dva tekmovalca, vendar me nista uspela premakniti. Z malo sreče sem se do prvih ožjih in tehničnih odsekov prebil že kar naprej, izkoristil pa sem tudi vse malo širše odseke, kjer lahko s šprintom prehitiš tekmovalca pred sabo. Vse do cilja je šlo na polno in tako sem kvalifikacije zaključil na 19. mestu, kar me je pripeljalo v 4. vrsto na glavni dirki!

Gašperjeva smola se je nadaljevala tudi tretji dan. Še pred kvalifikacijami je moral prezračiti zavore, na štartu sta ga dva “močnejša” tekmovalca popolnoma zaprla, nato pa je po dobri vožnji in pridobitvi veliko mest na sredini proge dobil flat in do konca odvozil le na insertu. Kljub vsem težavam je prišel v cilj kot 66. in na žalost le za 6 mest zgrešil glavno dirko. Lovro je v svojem valu odpeljal dobro in si s 34. mestom zagotovil štart na glavni dirki.

Razvrstitev, pivo in spanje

V ciljnem prostoru smo si nato privoščili zasluženo okrepčilo, počakali na uradno startno listo ter strnili vtise skupaj z ostalimi tekmovalci. Vzdušje na prireditvenem prostoru je res zakon!

Na glavno dirko so tekmovalci razporejeni v vrste po cca 20 kolesarjev. Glede na svoj kvalifikacijski rezultat si razporejen v vrsto po abecednem redu. Vrsta A je rezervirana za profesionalce oziroma povabljene kolesarje in najhitrejše iz prejšnjih let. V prvi vrsti so tako med drugim štartali Kilian Bron, Mick Hannah, Phil Atwill in drugi. Štartna vrsta pa žal tudi odloča uro odhoda na ledenik. Zaradi malo prostora na vrhu je ključnega pomena, da se tekmovalci s kolesi razvrstijo v pravem zaporedju, da ne pride do kaosa in zastojev. Zame je to pomenilo, da sem moral biti na gondoli že ob 6:10 zjutraj. Zgodnji odhod v posteljo je bil tako neizogiben.

Dan 4

Presenečenje

Zgodnja jutranja budilka, kosmiči, odhod na štart. Zunaj hladno jutro, obeta se lep sončen dan, optimalne razmere za dirko. Na poti do gondole me prijetno preseneti zadnja zavora – ob stisku gre ročka čisto do balance. J**bemti SRAM, 10 let te zagovarjam, ti pa mi takole vrneš ravno na dan najdaljšega spusta v mojem življenju. Napumpam ročko in je malo boljše … S tem super jutranjim presenečenjem se vkrcam na gondolo. Na vrhu razvrstimo kolesa in se grejemo ob čaju. Ob 7. uri zjutraj na 3330 nmv res ni najbolj toplo. Phil mi prinese še eno dozo, Sick Mik pa me nehote skoraj zbije na tla – človek je res opeka.

Pic Blanc, Megavalanche
Jutro na Pic Blancu

Še zadnjič v bokse

Klasični živčki pred štartom dirke naredijo svojo in tako se odpravim tja, kamor gre še kralj sam. Le da se je to jutro zaradi očitnih razlogov na “prestol” odpravilo še celotno spremstvo. Izkušnje, ki je sledila, ne privoščim nikomur. Toplo pa bi priporočil upravljalcu zgornje postaje gondole, da namesti delujoč prezračevalni sistem, če želi preprečiti še eno kemično katastrofo naslednje leto.

MEGA

Občutek na startu Megavalancha je resnično neprimerljiv s katero koli dirko, ki sem se je udeležil do sedaj. 300 tekmovalcev, 300 koles, 300 vrhov tisočakov naokoli, sneg pod nogami, res izkušnja in pol. Start se je zamaknil za 15 min, zato da se je ledenik še malo odmrznil in je bila podlaga čim boljša za vožnjo s kolesi. Potem pa helikopter v zrak, alarma in na glavo! Kar se mi je pred prihodom na mego zdelo popolnoma noro, se mi v danem trenutku zdi normalno. Normalno, da bom šel na polno po ledeniku, normalno, da bom odšprintal s starta, normalno, da je za mano še 200 tekmovalcev, ki se bodo prav tako spustili in me potencialno lahko povozijo.

Okrepljen še z dobro uvrstitvijo s kvalifikacij se izstrelim iz štarta, začnem dobro linijo po ledeniku, nakar me z desne zapne nek drug kolesar, odbijem napad, v naslednjem trenutku pa me zahakla nekdo od zadaj in že sem na tleh. Po hrbtu z glavo naprej drsim navzdol po ledeniku, kolo čudežno pridrsi za menoj. Sanje o dobri uvrstitvi se v trenutku razblinijo. Ustavim se ob robu, odpletem kable in grem naprej. Zadnja zavora deluje na pol ampak se ji prilagajam. Drugo strmino se že sam od sebe spustim po riti in dejansko pridobim kar nekaj mest.

Na položnejšem delu ledenika spustim zavore in komajda še čutim zmrznjene roke. Kjer se da, prehitevam, sčasoma pa se naredi vlakec. Na ozki gorski prečki do Alpe d’Hueza ni veliko možnosti za prehitevanje. Pred mano je 10 kolesarjev, prvi le še s težavo goni v kratke klančke. Včasih gremo tudi peš. Zaradi padca se vozim skupaj s tekmovalci, ki so štartali za mano in so v resnici počasnejši od mene.

Megavalanche
Vlakec

V tem trenutku se opomnim, da nisem tu zaradi rezultata, ampak zaradi izkušnje. In začnem uživati. Bodrim tekmovalce pred seboj, pozdravim navijače ob progi, sledim hitremu Francozu pred sabo (tip je imel res hude linije). Vmes se mi dvakrat odveže čevelj in zaplete okoli pedalke, proti koncu pa mi v mokrem kamnitem jarku zdrsne sprednje kolo, zložim se po tleh, kjer skrivim zadnji menjalnik. Ujet v eni prestavi zborbam še zadnje klančke in šprintam do ciljne črte z nekim Francozom. Uspelo je, dol sem!

Ciljna črta

Na ciljni črti me pričaka Lovro, uspela mu je super konsistentna vožnja, brez padca na ledeniku in se je tako iz 8. vrste prebil na 112. mesto. S tem dosežkom je postal tudi prvak naše interne dirke. Čestitke, prvak! Jaz sem se na koncu uspel prebiti do 158. mesta, Gašper pa je imel po treh dneh smole in tehničnih težav končno en miren dan in je v challenger grupi zasedel 8. mesto!

Pod črto

Megavalanche je izpolnil vsa naša pričakovanja in nekatera tudi presegel. Dogodek je organiziran res na nivoju, traili so odlični in se jih splača obiskati tudi, če nisi na dirki. Francozi imajo MTB res v genih in nič presenetljivega ni, da so v njem tako uspešni. Na mego pridejo celotne družine, vsi v fullface čeladah in ščitnikih. Mega ima tudi otroško kategorijo (Mega Kids), kot tudi žensko in e-bike kategorijo. Na dirki se najdejo tudi zanimivi karakterji, dva sta jo odpeljala na tandemu, eden pa se je spustil s predelanim ponyjem.

Kar pa nas je vse presenetilo, je to, kako varen je celoten dogodek. Pred odhodom vsi gledamo zmagovalne POV posnetke, realnost bolj zadaj pa je rahlo drugačna. Nižje hitrosti, vlakci, občasno pešačenje, vse to do neke mere umiri celotno dogajanje. Predvsem pa je vse odvisno od posameznika. Lahko greš na polno in veliko tvegaš, prehitevaš, kjer se ne da in brezglavo spuščaš zavore, lahko pa se na dogodek kolikor se da dobro fizično (in psihično) pripraviš in uživaš.

Še enkrat?

Ko opraviš s takim “bucket list” dogodkom, kot je Megavalanche, se vedno pojavi vprašanje, ali zadevo ponoviti? In Mega je sigurno dogodek za ponovit! Nenazadnje smo srečali kar nekaj povratnikov. Kaj pa mi trije? Še pridemo v Alpe?

Še.

Vendar se nam je v teh dneh spremenil glasbeni okus. Alarmo in tehno ritme puščamo za seboj, bolj nam diši AC/DC. Mountain of Hell 2024, prihajamo!

Za konec

Za konec bi se radi še enkrat zahvalili za pomoč Sinterju, ki nas je opremil s super ploščicami, povratniku Primožu za predhodne nasvete, našim boljšim polovicam, ki so doma skrbele, da je družinsko življenje teklo tako, kot je treba. Nenazadnje tudi hvala bike shopu, ki je nevede omogočil izposojo zadnjega shocka, je pa bil fant, ki je kolo prevzel nazaj, izredno presenečen in hkrati vesel, kako čisto kolo mu je Gašper vrnil.

Au revoir.

Preberi še

Jakob Smolnikar “zrihtal” daleč najboljšo slovensko uvrstitev na Megavalanchu!
Tole je Jakob Smolnikar videl na Megavalanche Alpe d’Huez

Freestyle gradimo skupaj
Freestyle Giant Ciklo Centar Wheelbase Renthal Ride Loose Riders
Sledite nam